BOSANCI NA SLOVENSKEM V 20. STOLETJU
Že
v času študija na ljubljanski Filozofski fakulteti, so me zelo zanimali moji
rojaki, ki so bili v dvajsetem stoletju dokumentirani na ozemlju današnje
Republike Slovenije. Leta 1995 v enem od seminarskih del, sem namreč predstavil
knjigo o bosenskih ekonomskih migrantih v Sloveniji z naslovom »'Bosanci' A
kuda idu Slovenci nedeljom?«, ki jo je leta 1986 objavila slovenska
sociologinja in moja profesorica gospa Silva Mežnarič.(1) Že tedaj sem trdil, da gre za eno od zelo redkih v dvajsetem
stoletju objavljenih strokovnih knjig v kateri so bili sicer v navednicah že v naslovu
omenjeni Bosanci. Nekaj let pozneje sem ugotovil, da so posamezniki in večje
skupine Bosancev že od nekdaj živeli na slovenskih tleh ter da so bili v
ohranjenih pisnih virih dokumentirani tudi kot Bošnjaki oziroma kot Bošnjani.(2)
 |
ILUSTRACIJA 1. »Bosnijánka«
in »Bosnijáki« v verzih slovenskega
pesnika Francéta Prešérna (1800-1849). VIR: Dóktorja Francéta Prešérna zbrano delo, Ljubljana
1929, str. 29.
|
Leta
1361 se je s Celjskim grofom Hermanom I. poročila Bosanka Katarina (umrla je
okoli leta 1400), ki je bila hčerka bosenskega bana Stipana II. Kotromanića
(umrl leta 1353).(3) Tedaj je na
celjski grad skupaj z nevesto prišlo več njenih rojakov, ki so kot stražarji
zamenjali Teharčane.(4) 16.9. 1374 v
Celju je nastala znamenita Katarinina listina.(5) Ta listina ima zelo velik pomen tako za Bosance kot za
Slovence, saj je na njej Katarinin pečat s heraldičnimi simboli bosenske
vladarske dinastije Kotromanić in Celjskih grofov, ki so bili v devetdesetih
letih dvajsetega stoletja predstavljeni tudi kot simboli državnosti Republike
Bosne in Hercegovine ter Republike Slovenije. V
zakonu Katarine in Hermana I. sta se rodila sinova Hans in Herman II. Slednji je
bil prav gotovo najznamenitejši član rodbine Celjskih grofov in nesojeni
bosenski kralj.(6) Tudi njega so varovali
Bosanci.(7) Hermanova hčerka Barbara
je bila žena madžarskega kralja in nemško-rimskega cesarja Sigismunda
Luksemburžana (1387-1437). Možno je, da so ravno iz Celja in iz drugih
Hermanovih posesti prišli Bosanci, ki so bili v petnajstem stoletju
dokumentirani v Piranu.(8)
 |
| ILUSTRACIJA 2. Pečat Katarine Celjske. Ker je Katarinin pečat nastal tri leta pred kronanjem prvega in najznamenitejšega bosenskega kralja Tvrtka I. Kotromanića (1377-1391), je razumljivo da na njem ni grba Kotromanićev s šestimi zlatimi (anžuvinskimi) lilijami. VIR: Dovoljenje za objavo te fotografije sem dobil na podlagi pogodbe št. 62530-194/2013/2, ki sem jo sklenil z Arhivom Republike Slovenije (Arhiv Republike Slovenije Zvezdarska 1 Ljubljana 1127 Slovenija). |
V
drugi polovici 15. in v 16. stoletju oziroma po turški zasedbi ozemlja
Kraljevine Bosne na današnjem slovenskem ozemlju so varno zavetje iskali
številni begunci iz Bosne.(9) Zanimivo
je, da so bili Bosanci tudi v armadah turških sultanov (številni so tudi kot
vojni ujetniki za vedno ostali na Slovenskem). Z nekaterimi med njimi se je
srečal znameniti slovenski protestantski duhovnik in avtor prvih knjig tiskanih
v slovenskem jeziku Primož Trubar (1508-1586). Bosanec Matija Popović je bil
celo eden od Trubarjevih sodelavcev.(10)
Danes v Sloveniji na prišleke iz Bosne še vedno spominja sicer germanizirani
priimek Vošnjak (Woschnagg, Woschnak in Wožnak). V slovenskem biografskem
leksikonu je mogoče prebrati, da je ta priimek uporabljal rod usnjarjev iz
Vitanja, ki se je leta 1750 priselil v Šoštanj in tu v dveh stoletjih razvil
usnjarstvo od majhne obrtne delavnice do sodobne industrije.(11) Znamenita potomca tega rodu sta
bila pisatelj Josip Vošnjak (1834-1911) in pravnik Bogomil Vošnjak (1882-1959).
Oba sta trdila, da so njuni predniki okoli leta 1500 prišli iz Bosne, Josip
Vošnjak pa je omenil tudi hišo svojih staršev v Šoštanju, ki so jo po domače
imenovali »Pri Bošnjaku«.(12)
Potomec druge veje štajerskih Vošnjakov je bil frančiškan Vendelin Vošnjak
(1863-1933), ki je dolgo časa deloval v Zagrebu in je tam tudi umrl.(13) Leta 1963 v Zagrebu, je bil
sprožen apostolski postopek za njegovo beatifikacijo.
 |
| ILUSTRACIJA 3. Slovenski pisatelj Josip Vošnjak (1834-1911). VIR: http://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Vo%C5%A1njak (stanje na dan 5.6. 2013). |
Med
prvimi Bosanci, ki so v dvajsetem stoletju prišli na današnje slovensko
ozemlje so bili tako kristjani
(katoličani in pravoslavni) kot muslimani. Posebno pozornost je zaslužila
muslimanka Fata Omanović iz vasi Bijelo Polje pri Mostarju. 3.5. 1899, je
namreč kot šestnajstletno dekle Fata izginila neznano kam, avstro-ogrske
oblasti pa se niso veliko trudile, da bi jo našle. Precej pozneje, kot Darinka
Prijatelj je Fata vzpostavila stike z rojaki in člani svoje družine: povedala
jim je, da je prek Splita in Trsta prišla v naselje Hoče pri Mariboru in v
Ljubljano. 2.1. 1967 v Ljubljani je tudi umrla. Novico o njeni smrti je njen
sin Niko posredoval tudi prvemu predsedniku Odbora Islamske skupnosti v
Ljubljani Adilu Begoviću.(14)
Približno dve leti potem, ko je v
Sarajevu bosenski
gimnazijski absolvent Gavrilo Princip (1894-1918) ubil avstro-ogrskega
prestolonaslednika Franca Ferdinanda (1863-1914) in njegovo ženo Zofijo
(1868-1914) oziroma v času Prve svetovne vojne, so bile na
današnjem slovenskem ozemlju dokumentirane tudi zelo velike skupine Bosancev. V mesecu marcu leta 1916 ob zvokih znamenite koračnice
»Die Bosniaken kommen« http://www.youtube.com/
 |
| ILUSTRACIJA 4. Leta 1917 je nastala slika Ivana Vavpotiča »Možje s fesi se vozijo na fronto« (dimenzije 61cm X 46cm) VIR: Leta 2008 od ljubljanske Narodne galerije sem dobil dovoljenje za objavo barvne reprodukcije omenjene Vavpotičeve slike (Narodna galerija Puharjeva 9 1000 Ljubljana). |
 |
| ILUSTRACIJA 5.
Ivan Vavpotič, »Bošnjak« VIR: Dom in svet, Ljubljana 1917. |
Tako kot vsi drugi v avstro-ogrsko vojsko vpoklicani
Slovani tudi vojaki iz pehotnega polka BHIR4 so se sporazumevali v jeziku
sestavljenem iz približno osemdeset nemških besed, takoimenovani »vojaški
slovanščini« in so skupaj z »eksotičnimi vzhodnjaki« v turškem Cesarstvu
oziroma na Bližnjem Vzhodu pomembno prispevali k podaljšanju Prve svetovne
vojne. Pogosto so bili predstavljeni kot nekultivirane in krvoločne zveri. Na
tolminskem delu soške fronte se je bojeval in bil ranjen najmlajši med njimi, v
naselju Bijeljina rojeni Elez Dervišević (1902-1990), ki je kot častnik
sirijske armade umrl v Damasku.(17) 24.10.
1917 v zadnji soški bitki so sodelovali tudi Bosanci iz najelitnejšega (z
dvainštiridesetimi zlatimi kolajnami za pogum odlikovanega) avstro-ogrskega
pehotnega polka, ki je imel sedež v bosenskem mestu Banja Luka in je bil znan
pod imenom BHIR2.(18)
 |
| ILUSTRACIJA 6. Avstro-ogrski vojak Elez Dervišević VIR: Werner Schachinger, Bošnjaci dolaze 1879. – 1918. Elitne trupe u K. und K. armiji, Lovran 1996. |
 |
| ILUSTRACIJA 7.
Leta 1917 ob reki Soči je nastala fotografija neznanega avtorja na kateri
vidimo vojake iz avstro-ogrskega pehotnega polka BHIR2. VIR: Werner
Schachinger, Bošnjaci dolaze 1879. – 1918. Elitne trupe u K. und K. armiji,
Lovran 1996. |
Številni Bosanci, ki so umrli na soški fronti, sploh niso
bili pokopani: o tem na svojevrsten način pričajo tudi avstro-ogrska vojaška
pokopališča. Leta 1917 v vasi Log pod Mangrtom (na avstro-ogrskem vojaškem
pokopališču kjer prevladujejo grobovi padlih iz pehotnega polka BHIR4), je bil
branilcem gore Rombon ter v bojih v Bovški kotlini padlim avstro-ogrskim in
nemškim vojakom postavljen betonski spomenik, ki ga je ustvaril v avstro-ogrsko
vojsko kot vojni kipar vpoklicani češki akademski kipar Jan Ladislav Kofránek
(1880-1954).(19) V slovenski
strokovni literaturi temu spomeniku ni bilo posvečeno veliko prostora, čeprav
ga je mogoče uvrstiti med najlepše in najboljše ohranjene slovenske spomenike
žrtvam Prve svetovne vojne. Spomenik je sicer nastal na podlagi vsaj treh
osnutkov in je trdna konstrukcija arhitektonske kvadratne baze in simbolične
podobe gore Rombon na kateri se v nadnaravni velikosti dvigata z vseh strani
obdelani figuri tako imenovanega gorskega strelca in vojaka iz pehotnega polka
BHIR4. Ločimo ju lahko po pokrivalih za glavo: značilnem krivčku na kapi in
fesu. Realistična, najverjetneje po živih modelih močno individualizirana
vojaka vestno opravljata svoje delo, opazujeta 2208 metrov visoko goro Rombon
in zdi se kot da drug drugega spodbujata s pregovorom, ki ga je v Pragi iz ust
učitelja Myslbeka slišal mladi kipar Kofránek: »Když nejde hora k Mohamedovi,
musí jít Mohamed k hoře«.(20) Gorski strelec v desni roki drži
puško, z levo roko pa sončnim žarkom poskuša preprečiti, da bi ga motili pri
opazovanju. Tesno ob njem, je vojak iz pehotnega polka BHIR4. Na
kvadratni bazi spomenika poleg signature kiparja Kofráneka so vklesana
skrajšana imena enot, ki so sodelovale v bojih na Bovškem. Ob imenih teh enot
so tudi napisi v bosenskem, nemškem in slovenskem jeziku.
 |
| ILUSTRACIJA 8.
Ladislav Kofránek, Spomenik braniteljem gore Rombon ter v Bovški kotlini padlim
avstro-ogrskim in nemškim vojakom v vasi Log pod Mangrtom. VIR: David Erik
Pipan, Spomenik hrabrim braniteljem Rombona, Na fronti: revija za vojaško
zgodovino 2., Nova Gorica 2003. |
V času prve svetovne vojne v slovenskih časopisih so našli
svoj prostor tako članki o vojakih iz pehotnega polka BHIR4 kot članki o drugih
Bosancih. 29.3. 1916 v ljubljanskem dnevniku Slovenski narod je bilo objavljeno
tudi zelo zanimivo in precej obsežno poročilo o bosenski delegaciji, ki jo je
28.3. 1916 v Schönbrunnu sprejel avstro-ogrski cesar Franc Jožef: »Včeraj
dopoldne je sprejel cesar v Schönbrunnu bosansko poklonitveno deputacijo pod
vodstvom deželnega poglavarja fml. Sarkotića. Deputacija je štela 44 članov,
med njimi škofe in najvišje duhovnike vseh veroizpovedanj, zastopnike
odvetniške in zdravniške zbornice, nekatere veleposestnike in župane.
Odposlanci so pozdravili cesarja z navdušenimi 'Živio!' – klici, nakar je fml.
Sarkotić nagovoril Nj. Veličanstvo v imenu bosansko-hercegovinskega naroda, ki
si je iskreno želel, izraziti cesarju svojo neomajno vdanost in hvaležnost.
Zaman so bili vsi poskusi, iztrgati narod Bosne in Hercegovine – ki sta za
vedno podložni habsburški vladarski hiši – iz zveze z monarhijo. Sinovi obeh
dežel danes zmagovito vihte habsburške zastave daleč v sovražnem ozemlju in z
očiščeno dušo žrtvujeta Bosna in Hercegovina radostno na oltarju velike skupne
domovine. Medtem ko izvršujejo sinovi svojo zapriseženo dolžnost, se zbirajo
njihovi očetje ponosno in hvaležno okoli prestola, da dajo izraza neomajni
zvestobi celega naroda in da znova zaprosijo za očetovsko naklonjenost in
milost Vašega Veličanstva. General Sarkotić je zaključil svoj govor z
navdušenimi 'Živio!' – klici na cesarja. Cesar je odgovoril: Z veseljem vidim
zbrane okoli sebe zastopnike Bosne in Hercegovine in ginjenega srca vzamem na
znanje izraze njihove zvestobe in vdanosti. V podedovani hrabrosti so se sinovi
teh dveh dežel radostno odzvali Mojemu klicu na obrambo domovine in v neomajni
zvestobi so zmagovito ponesli moje zastave proti sovražniku. Nepremagljive v
vztrajnosti, neodoljive v navalu, so si zaslužile Moje vrle
bosansko-hercegovske čete kot najmlajši del Moje armade Mojo očetovsko zahvalo,
ki jim ostane za vedno zagotovljena. Požrtvovalen in pripravljen pomagati,
stoji za vojaki na bojiščih ves zvesti narod Bosne in Hercegovine.
Najodličnejša naloga uprave bo, da ozdravi in olajša vojna trpljenja, ki jih
moško prenaša. Skupne skrbi, boji in zmage so v vojnih letih moje narode še
bolj trdno združile in so nerazdružljivo zvezale z Menoj in Mojo hišo narod
Vaše lepe in ponosne domovine, na katere obisk mi je v dragocenem spominu. V
trdnem zaupanju na vsemogočnega Boga, se nadejam složnega in uspešnega dela v
bodočih letih miru ter pošiljam zvestemu narodu Bosne in Hercegovine Svoj
očetovski pozdrav in zahvalo za poklonstvo, ki je razveselilo moje srce.
Deputacija je priredila nato Nj. Veličanstvu oduševljeno ovacijo.- Cesar je
nagovoril posamezne odposlance in je med ponovnimi ovacijami zapustil
avdijenčno dvorano. Člani bosansko-hercegovinske poklonitvene deputacije
pripovedujejo, da izgleda cesar izborno in je bil zelo vesel nad obiskom
deputacije. Razgovarjal se je s člani deputacije skoro 5/4 ure ter se zelo
zanimal za razmere v Bosni in Hercegovini«.(21)
 |
| ILUSTRACIJA 9. 29.3. 1916 v Schönbrunnu se je mudila zelo številna bosenska delegacija. VIR: Tedenske slike (leto 3. številka 18.), Ljubljana 3.5. 1916, str. 279. |
Slovenski raziskovalci so nekajkrat poudarili
dejstvo, da so se v času od 1.11. 1918 do 4.2. 1919 za slovensko mejo na
Štajerskem v enotah znamenitega generala Rudolfa Maistra (1874-1934) bojevali
tudi Bosanci.(22) Ozemlje, ki so ga
tedaj zasedli Maistrovi vojaki je bilo priključeno Kraljevini SHS oziroma Kraljevini
Jugoslaviji. V času Kraljevine SHS na Slovenskem so bili dokumentirani tudi zelo
ugledni bosenski politiki in člani Komunistične partije. 3.9. 1921, je
ljubljanski velesejem odprl bosenski pravnik oziroma minister za trgovino in
industrijo v Vladi Kraljevine SHS dr. Mehmed Spaho (1883-1939). Le nekaj dni po
odprtju velesejma sta ljubljanski dnevnik Jutro in sarajevski dnevnik Pravda
poročala, da so na enem delu ceste Ljubljana-Celje komunisti nameravali ubiti
omenjenega ministra in njegovega spremljevalca, kraljevega pokrajinskega
namestnika za Slovenijo dr. Ivana Hribarja (1851-1941).(23) Poskus atentata je bil najverjetneje odgovor nekaterih
komunistov na Zakon znan pod imenom »Obznana« s katerim je 30.12. 1920 Vlada
Kraljevine SHS prepovedala delovanje tretje največje stranke v parlamentu
Kraljevine SHS Komunistične partije, saj sta bila pred tem atentatom
dokumentirana še dva atentata na visoke politične predstavnike Kraljevine SHS.
Najprej je na dan razglasitve tako imenovane »Vidovdanske ustave« 28.6. 1921 v Beogradu
spodletel atentat na prestolonaslednika Aleksandra Karađorđevića:
bomba, ki jo je aktiviral srbski komunist Spasoje Steić (kot Titov partizan je
umrl leta 1943 v znameniti bitki na reki Sutjeski), je namreč ranila le nekaj
prestolonaslednikovih spremljevalcev.(24)
21.7. 1921, je tudi v hrvaškem naselju
Delnice tekla kri: bosenska komunista in člana teroristične skupine »Crvena
pravda« Alija Alijagić (1896-1922) in Rodoljub Čolaković (1900-1983) sta namreč smrtno ranila zloglasnega ministra za notranje zadeve Kraljevine SHS Milorada Draškovića.(25) Kmalu potem je sodišče Kraljevine
SHS dosodilo smrtno kazen Aliju Alijagiću, Rodoljub Čolaković pa je tako kot
Salomon Levi (1896-1986) in številni drugi bosenski komunisti del dvanajstletne
zaporne kazni moral preživeti tudi v eni od celic mariborskega zapora.(26) Leta 1936 je Rodoljub Čolaković nekaj časa
ilegalno živel v Ljubljani. Med letoma 1934-1937 na Slovenskem sta bila dokumentirana
tudi Bosanca Blagoje Parović (1903-1937) in Moša Albahari (1913-1942): Blagoje
Parović (27) je bil na ljubljanski Četrti
konferenci Komunistične partije izbran za člana Politbiroja CK, Moša Albahari (28) pa je v Kranjski Gori organiziral
tabor študentov-komunistov.
Tudi v času Druge svetovne vojne na Slovenskem so bili dokumentirani Bosanci. Nekateri med njimi so bili borci znamenite 29 hercegovske udarne divizije, ki je od ustanovitve 12.11. 1943 do konca Druge svetovne vojne pod poveljstvom Vlada Šegrta (1907-1991) prešla pot od bosenskega naselja Gacko do slovenskih Karavank. Od 1.5. 1945 do 8.5. 1945 so enote te divizije osvobodile ozemlje od Postojne do Ljubljane in 9.5. 1945 ob tretji uri zjutraj so kot prve partizanske enote vkorakale tudi v Ljubljano. Pomembna točka obrambe ljubljanskega barja in delno tudi mesta Ljubljana je bila vas Grčarevec oziroma okolica naselja Logatec. To sta trdila tudi Bosanca Danilo Komnenović in Muharem Kreso: »Trećeg maja 13. brigada je produžila napad na Rakek i Unec kod Cerknice, a 11. brigada — na Grčarevac i Jasikovce, ispred D. Logateca. Trinaesta brigada je, uz minimalne gubitke, istog dana oslobodila Unec i Rakek, a sutradan, 4. maja poslije jednosatne borbe, Cerknicu i Grahovo. Štab Divizije je, međutim, već u toku dana na pravcu Logateca morao angažovati glavninu Artiljerijske brigade, a sutradan i dva bataljona 14. brigade iz svoje opšte rezerve. Noću oko 21 sat (3. maja) 11. brigada je uz jaku artiljerijsku podršku i teške gubitke po neprijatelja uništila najjače branjeni čvor odbrane u Grčarevcu, a sutradan, uz obuhvat, divizijskom rezervom, sela Kalce i Gornji Logatec i, uz još nekoliko koncentracija artiljerijske vatre (247 granata 75 — 105 mm), oslobođen je i Logatec. Uporišta ispred Logateca (Grčarevac, k. 511, Kalce) za neprijatelja su predstavljala posljednje položaje na kojima je Diviziji mogao biti spriječen pristup u Ljubljansko barje. Zato ih je tako ogorčeno branio. Kičmu odbrane činili su jedan njemački i 2. udarni bataljon slovenskog domobranstva pod komandom Vuka Rupnika, a bili su ojačani sa 2 tenka i¨baterijom haubica 100 m/m. Tu su se nalazili i ostaci SS-podoficirske škole, dvije do tri posadne čete slovenskog domobranstva i nešto četnika, neidentifikovane formacije i broja. U borbama za oslobođenje Logateca i Cerknice Divizija je imala preko 40 poginulih boraca i starješina, kao i nešto manje od stotinu ranjenih«.(29)
 |
| ILUSTRACIJA 10. Vas Grčarevec: Spominsko obeležje na mestu kjer je pokopanih trinajst vojakov iz 29. hercegovske udarne divizije VIR: avtor fotografije je gospod Siniša Rančov. |
 |
ILUSTRACIJA
11. Vas Grčarevec: Spominsko obeležje na mestu kjer je pokopanih trinajst
vojakov iz 29. hercegovske udarne divizije: detajl. VIR: avtor fotografije je
gospod Siniša Rančov.
|
Po koncu Druge svetovne vojne (v maju in v juniju leta 1945) v Sloveniji in v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah so člani Komunistične partije Jugoslavije in Titovi partizani v izvensodnih pobojih usmrtili več tisoč nemških okupatorjev ter njihovih sodelavcev (bosenskih ustašev, hrvaških domobrancev in ustašev, slovenskih domobrancev, srbskih četnikov itn.) in spremljevalcev-civilistov, ki so sicer uspeli pobegniti v Avstrijo, vendar so jih od tam v Titovo Jugoslavijo vrnili britanski vojaki.(30) Torej, tako kot v številnih drugih evropskih državah tudi v Titovi Jugoslaviji je šlo za obračun zmagovalcev v Drugi svetovni vojni s svojimi poraženimi nasprotniki. Da številne žrtve niso bile dostojno pokopane pričajo množična grobišča (samo v Sloveniji jih je okoli šeststo), ki so bila po ukazu tedanjega vodstva jugoslovanske Komunistične partije nekaj desetletij načrtno skrita pred javnostjo, čeprav so lokalni prebivalci vedeli zanje. Možno je, da je bilo na Slovenskem največ Bosancev pobitih v nekdanjem protitankovskem jarku v Teznem pri Mariboru. Razkrivanje, evidentiranje in urejanje teh grobišč (večinoma gre za brezna, kraške jame in rudniške jaške) se je javno pričelo šele v času, ko je Republika Slovenija postala samostojna država. Zanimivo je, da je leta 2009 ravno bosenski rudar Mehmedalija Alić odkril grobišče v tako imenovani »Hudi jami«.(31)
Leta 1945 je vojaško sodišče Titove Jugoslovanske armade sodilo le najhujšim zločincem. Pred tem sodiščem se je pojavil tudi v naselju Tešanj rojeni bosenski politik Ademaga Mešić (1868-1945), ki je bil med letoma 1941-1945 član Vlade nacifašistične državne tvorbe tako imenovane »Nezavisne Države Hrvatske«.(32) Tudi on je (skupaj z nekaterimi člani Vlade »Nezavisne Države Hrvatske«) v mesecu maju leta 1945 čez slovensko ozemlje zbežal v Avstrijo in tudi njega so v Titovo Jugoslavijo vrnili britanski vojaki.
 |
| ILUSTRACIJA 12. Ademaga Mešić v trenutku, ko so ga britanski vojaki izročili Titovim partizanom VIR: http://fremd.sweb.cz/c18.htm (stanje na dan 1.6. 2013) |
 |
| ILUSTRACIJA 13. Posmrtni ostanki ene od žrtev izvensodnih pobojev v protitankovskem jarku v Teznem pri Mariboru VIR: http://www.delo.si/clanek/o231388 (stanje na dan 30.6. 2013). |
Zanimivo je, da so bili Bosanci omenjeni tudi v prvem slovenskem zvočnem celovečernem igranem filmu z naslovom »Na svoji zemlji«, ki ga je leta 1948 v črno-beli tehniki posnelo in obdelalo ljubljansko podjetje Triglav film. Prav na koncu filma je mogoče videti tanke, ki so sodelovali v bojih za osvoboditev Slovenije ter ob njih objemajoče se Bosance in Slovence.(33) Gre sicer za film o slovenskem partizanskem uporu proti italijanskim in nemškim okupatorjem ter tudi za film, v katerem so bili predstavljeni prebivalci ene od vasi na Primorskem, ki so ta boj enotno podpirali. V tem filmu so nastopili tako naturščiki kot slovenski gledališki igralci, za katere je bil to prvi nastop v filmu.
Pred približno enajstimi leti mi je ugledni slovenski zgodovinar in moj profesor dr. Ignacij Voje (rojen leta 1926) povedal, da je bilo po koncu Druge svetovne vojne na Slovenskem veliko bosenskih sirot brez staršev. Predstavil mi je del življenjske zgodbe ene od teh sirot (študenta, ki je v 60. letih 20. stoletja diplomiral na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete) ter predlagal da sirotam posvetim tudi kakšno svoje besedilo. Kmalu potem mi je v roke prišel leta 1980 v Radovljici objavljen zbornik »Tito pri nas«, ki sta ga uredila Majda Odar in Jošt Rolc. V omenjenem zborniku (v zapisu, ki ga je na straneh 15, 16 in 17 objavila slovenska vzgojiteljica Julka Napast) sem našel nekaj zelo zanimivih podatkov o bosenskih sirotah brez staršev in jih želim tukaj tudi citirati: »1947. leta sem bila zaposlena kot vzgojiteljica v mladinskem domu v Preddvoru, kjer je živelo okoli 120 otrok slovenskih Korošcev iz Avstrije, sirot brez staršev iz Bosne in Hercegovine in sirot vojvodinskih Nemcev. Nenavadna mešanica nacionalnosti, različnih običajev in navad je bila to, skupno jim je bilo le otroštvo brez otroštva. Posebno bosanski otroci so med vojno preživeli strahote, ki bi še odrasle zrušile. Bili so priče požiganju, zverinskemu divjanju ustašev in esesovcev. Ni jih bilo malo, ki so jim pred očmi posilili matere, sestre, jim pobili vse najbližje…Ti otroci niso imeli otroštva, niso imeli toplega doma. Hodili so s partizanskimi enotami v mrazu, snegu, dežju, postelj skorajda niso poznali, za šolsko učenje je bilo le malo časa. Partizansko življenje, strah…borba okrog njih – to so bile njihove izkušnje, zato jim je Tito predstavljal vse, česar niso imeli, pa bi otroci morali imeti: bil jim je oče, vzornik, junak, bil je sinonim za svobodo in lepši jutri. Ko so poleti 1947. leta izvedeli, da je tovariš Tito na Brdu, so ga želeli videti. Čez nekaj dni smo se z avtomobili odpeljali na Brdo. Sprejeli so nas na vrtu, kjer so nas čakale lepo pogrnjene in s sladkarijami obložene mize. Posedli smo in kmalu se nam je pridružil tovariš Tito. Kako naj vam opišem to srečanje, enkratno vzdušje sproščenosti in otroške prisrčnosti? Tito je otroke pozdravil, kakor da so stari znanci: »Zdravo djeco! Iz Bosne ste došli u Sloveniju?« Otroci so se pognali pokonci in drug čez drugega klicali: »Tito, Tito…!« Objemali so ga, se ga oklepali okoli kolen, kot se otroci stiskajo le k svojim staršem, ko iščejo zavetja. Skakali so okoli njega brez predsodkov in treme, kot da se poznajo že zelo dolgo. Tovarišice smo jih poskušale nekoliko umiriti, a nam ni uspelo. Pogovarjali so se dolgo, o vsem mogočem. Povedali so mu, kako se imajo, kaj jih tare, skupaj z njimi obujali spomine na svoje rojstne vasi. Tito jih je spraševal, če imajo še koga v domači vasi. »Nemamo!« so odgovarjali. »Celo življenje je še pred vami, koliko lepega boste še doživeli! Vendar nikoli ne pozabite žrtev svojih staršev za svobodo!« jih je bodril Tito. Nanj so se obračali kot na enega izmed »svojih«, prisrčno, kot na človeka, ki jim je najdražji. Mali Petrček mu je sedel v naročje: »Tito, ja tebe toliko volim, zar i ti mene?«. »Seveda te imam rad«, ga je stisnil k sebi predsednik. Otrok se je dobesedno ugnezdil v njegovo naročje in ga o vsem spraševal. Zakaj ima toliko medalj…? Potem je Tito otrokom ponudil pripravljene slaščice, sam pa je prisedel k nam, vzgojiteljicam. »Ti otroci so pretrpeli toliko gorja, če morete, jim nudite drugi dom!« je dejal. Zanimali so ga problemi, s katerimi se pri vzgoji srečujemo. O otrocih vojvodinskih Nemcev je rekel: »Otroci niso krivi za ravnanja svojih staršev, tudi oni bodo zrasli v poštene državljane!« Spraševal nas je, kakšno prehrano imamo, če je sadja dovolj, saj so ti otroci zelo podhranjeni, če se dobi kaj bonbonov, kam hodimo na izlete…Tovariš Tito se je mudil na Brdu cel mesec. Ves čas je skrbel, da so nam poslali vse, česar bi nam utegnilo manjkati: sadje, igrače, slaščice, bonbone. Poskrbel je, da smo otroke peljali na izlet na Jezersko, kjer smo si ogledali karavlo, obiskali smo Bohinj, Bled, kjer smo bili na kosilu v Vili Bled. Najbolj nepozabno pa je bilo, ko nam je odstopil modri vlak, da smo si šli ogledat Postojnsko jamo. To je bilo nekaj za otroke. Kjerkoli smo se peljali in ustavili, so se zbrali ljudje in čakali Tita. Na železniški postaji v Postojni se je zbrala velika množica ljudi, ki je bila kar nekoliko razočarana, ko je videla izstopati iz vlaka le otroke«.(34) Sodeč po nekaterih podatkih, ki mi jih je uspelo zbrati, je bilo med letoma 1945-1955 v Sloveniji okoli dva tisoč bosenskih sirot. Med njimi je bil tudi bosenski musliman Uzeir Srna, ki je v času Druge svetovne vojne izgubil mamo in očeta. Kot Mirko Kelenc je Uzeir nekaj časa živel v Murski Soboti: najprej v sirotišnici in potem kot družinski član nekega policista.(35) Po spletu srečnih naključij ga je našel in v Bosno odpeljal njegov starejši brat Safet. Uzeir zdaj živi na Hrvaškem. Njegov sin Darijo (rojen leta 1982) je odličen nogometaš. Trenutno je član ukrajinskega nogometnega kluba Shaktar Donetsk in hrvaške državne nogometne reprezentance. Med že omenjenimi bosenskimi sirotami brez staršev Uzeir Srna prav gotovo ni bil edini musliman, saj je sodeč po popisih prebivalcev med letoma 1921-1953 v Sloveniji (predvsem v Ljubljani, Mariboru in v Murski Soboti) živelo okoli 1500 muslimanov.(36) Med njimi je potrebno iskati tudi bosenske muslimane. Šele leta 1967 v Ljubljani je začela delovati Islamska verska skupnost v Sloveniji, ki je bila administrativno vezana na Zagreb in na Sarajevo.(37)
 |
| ILUSTRACIJA 14. Brigadirji, ki so gradili avtomobilsko cesto Ljubljana-Zagreb VIR: http://www.dolmuzej.com/si/razstave/arhiv/?id=41 (stanje na dan 20.7. 2013). |
V drugi polovici dvajsetega
stoletja v Sloveniji je bilo dokumentirano največ Bosancev. 23.11. 1958, so
številni med njimi kot brigadirji v mladinskih delovnih brigadah zgradili del
tako imenovane »Ceste bratstva in enotnosti« od Ljubljane do Zagreba.(38) Nekateri so kot vojaki jugoslovanske
ljudske armade varovali državno mejo Titove Jugoslavije z Avstrijo, Italijo in
Madžarsko. Nekateri so bili vrhunski športniki in umetniki. Nekateri so si le kot
turisti ogledovali slovenske kulturne in naravne znamenitosti. Med
najznamenitejše Bosance, ki so v drugi polovici dvajsetega stoletja delovali v
Sloveniji je mogoče uvrstiti šahovskega velemojstra Envera Bukića (rojen leta
1937)(39), kiparja Jakova Brdarja
(rojen leta 1949) (40) in Mirsada
Begića (rojen leta 1953) (41) ter
hokejista Mustafo Bešića (rojen leta 1961) (42)
in Elvisa Bešlagića (1973-2013) (43).
Bosanci so bili predvsem ekonomski migranti. Nekatera vprašanja povezana z
njihovim prihodom v Slovenijo so ostala brez odgovora. Večina
med temi ljudmi si je službo iskala v industriji, gradbeništvu in v rudarstvu.
Bilo jih je mogoče srečati v skorajda vsakem slovenskem podjetju. Zgodbe o
bosenskih ekonomskih migrantih so bile predstavljene v številnih literarnih
delih ter tudi na filmskem traku. Že leta 1965, je bila posneta socialna drama
z naslovom »Po isti poti se ne vračaj« v kateri je mogoče videti vsakdan
bosenskih sezonskih delavcev v Sloveniji, ki so ga poleg napornega dela na
gradbiščih, bivanja v barakah, pretepov, alkohola in nogometa zaznamovale tudi večinoma
nezaželjene zveze s slovenskimi dekleti, nostalgija po domačih krajih, zasmehovanje
tistih, ki so se imeli za »prave« Slovence in bežanje pred njimi. Za glavna
lika bosenskih delavcev se je filmska zgodba končala tragično, saj gre eden
izmed njiju v zapor, drugi pa obupa nad boljšim in lepšim življenjem v
Sloveniji.(44) V tem filmu je nastopil
tudi ugledni bosenski filmski in gledališki igralec Husein Čokić (rojen leta
1931). Leta 1985 (tri leta pred objavo psovke »Marš, Bosanc« v slovenskem
mini-stripu »Diareja«), so bili Bosanci
predstavljeni tudi v filmu »Ovni in mamuti«. Gre pravzaprav za iz treh zgodb
sestavljeno »farso o slovenski ksenofobiji in problemih tujih priseljencev«. V
prvi zgodbi je bil predstavljen Bosanec Huso, ki je kot delavec komunalnega
podjetja umrl v mračni mestni uličici. Junak druge zgodbe je slovenski
nacionalist s psihičnimi motnjami Marko Skače, ki je napadal bosenske sezonske
delavce ter jim rezal oziroma trgal ušesa. Junak tretje zgodbe je popolnoma
asimilirani predstavnik druge generacije bosenskih priseljencev in dijak v
srednješolskem internatu, ki mu je ime Slavko. Vse tri zgodbe se prepletajo z zanimivim
dokumentarnim gradivom in duhovitim komentarjem na račun slovenske ksenofobije.(45) Zanimivo
je, da je v osemdesetih letih dvajsetega stoletja oziroma v času največjega
vala priseljevanja Bosancev dobil nov pomen slovenski pregovor »Brez muje se še
čevelj ne obuje« in sicer tako, da je bilo v njem poudarjeno bosensko moško ime
Mujo.
26.2. 1992 iz Registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije
so zaposleni na slovenskem Ministrstvu za notranje zadeve nezakonito in brez
opozorila izbrisali ter prenesli v tako imenovano »pasivno evidenco« več tisoč oseb
večinoma ne-slovenske narodnosti med katerimi so bili tudi Bosanci.(46) To se je zgodilo točno dva meseca
po izteku šestmesečnega roka za oddajo vloge za sprejem v državljanstvo
Republike Slovenije in le nekaj mesecev potem, ko je slovenski parlament
zavrnil ustavni amandma poslanke Metke Mencin po katerem bi se državljanom
drugih republik Socialistične Federativne Republike Jugoslavije izdalo
dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, če imajo na dan
uveljavitve zakona v njej prijavljeno stalno prebivališče in ne vložijo zahteve
za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Zaradi
izgube statusa stalnega prebivalca so bile izbrisane osebe prikrajšane za
številne pravice, kot so na primer pravica do izobraževanja, pravica do
socialnega varstva, pravica do dostopa do zdravstvenega sistema, pravica do
zaposlitve, pravica do varstva pred brezposelnostjo itn. Slovensko Ministrstvo
za notranje zadeve je šele 24.1. 2009 objavilo podatek, da je bilo izbrisanih
oseb 25.671.(47) Izbrisani
so še vedno močno stigmatizirana družbena skupina, ki se srečuje z različnimi
problemi: od identitetnih in političnih do ekonomskih in kulturnih.
 |
| ILUSTRACIJA 15. Napis »IZBRISANI« pred ljubljanskim spomenikom Francéta Prešérna VIR: http://www.zurnal24.si/izbrisanim-30-evrov-na-mesec-clanek-194452 (stanje 10.6. 2013). |
V Sloveniji je bilo dokumentirano
tudi več tisoč bosenskih beguncev (kristjanov in muslimanov), ki so leta 1992
in leta 1993 zaradi oboroženih spopadov in množičnega nasilja morali zapustiti
svojo domovino. Šlo je predvsem za otroke, ženske in starejše ljudi, saj so
bili odrasli moški vojaki v različnih vojskujočih se armadah ali pa so ostali
doma z željo da bi obvarovali svoje imetje. Poročila o prihodu bosenskih beguncev
v Slovenijo in poročila o njihovi namestitvi v zbirnih centrih so pretresljiva in
zelo plastično ilustrirajo šokiranost beguncev, ki so preživeli res grozljive
dogodke. Številni med njimi so namreč poleg svojih družinskih članov izgubili tudi
vse drugo kar so imeli ter se znašli v tujem okolju. Oni niso živeli samo v zbirnih
centrih. Veliko jih je našlo začasno zatočišče tudi pri prijateljih in
sorodnikih, ki so v Sloveniji živeli kot ekonomski migranti. Ne glede na to kje
so živeli žalostni spomini na vojno jim bodo ostali za vedno. Najbolj so trpeli
otroci. Jeseni leta 1992 v Sloveniji je delovalo štiriinpetdeset osnovnih šol,
ki so imele program prilagojen za približno devet tisoč otrok beguncev. Pouk je
bil v bosanščini. Te osnovne šole so delovale v zbirnih centrih ter v
popoldanskem času tudi v slovenskih osnovnih šolah in v drugih improviziranih
prostorih. Poleg improvizacije in neugodnih materialnih okoliščin, je kot
posebnost teh šol potrebno omeniti okoli štiristopetdeset bosenskih beguncev,
ki so prostovoljno delali kot učitelji, čeprav jih kar polovica ni imela
pedagoške izobrazbe.(48) Nekateri
med njimi so bili še študentje in celo dijaki srednjih šol. Od leta 1995 otroci
bosenskih beguncev so se vpisovali tudi v slovenske osnovne šole. V tem času v
Sloveniji je poleg Društva bosensko-slovenskega prijateljstva »Ljiljan« in KUD »Biser« začela delovati tudi Skupnost
bosenskih študentov v Sloveniji.
 |
| ILUSTRACIJA 16. Tako imenovani »Karton začasnega begunca«, ki ga je moral imeti vsak bosenski begunec v Republiki Sloveniji. VIR: avtorjev arhiv. |
 |
| ILUSTRACIJA 17. Naslovnica ene od številk biltena Skupnosti bosenskih študentov v Sloveniji. VIR: avtorjev arhiv. |
Za večino bosenskih beguncev je
bila Slovenija le tranzitna država, saj so si zatočišče iskali v drugih
evropskih državah, v Združenih državah Amerike, Kanadi in celo v Avstraliji. Sodeč
po statističnih podatkih Visokega komisariata za begunce leta 1993 je Slovenija
sprejela okoli petinštirideset tisoč bosenskih beguncev.(49) Ti begunci so sicer dobili začasno zatočišče vendar brez
pravice do dela in s tem tudi do integracije v slovensko družbo. Šele leta
1997, ko bilo v Sloveniji okoli pet tisoč bosenskih beguncev, je slovenska
Vlada sprejela Zakon o začasnem zatočišču za begunce. 25.8. 2002 je bil omenjeni Zakon dopolnjen in
sicer tako, da je okoli dva tisoč bosenskih beguncev, ki se niso mogli vrniti v
domovino, pridobilo dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.(50)
V tem članku sem precej na kratko
predstavil le nekaj zelo zanimivih tem, ki bi jih bilo vredno čimprej obdelati
tudi v obsežnejši strokovni publikaciji (vsaj približno takšni, kot sta to leta
2007 in leta 2008 v Ljubljani objavljeni strokovni publikaciji v katerih so
bili predstavljeni Slovenci v Bosni in Hercegovini).
Literatura
1.
Silva MEŽNARIČ, »Bosanci« A kuda idu
Slovenci nedeljom?, Ljubljana 1986.
2.
http://www.most.ba/108/008.aspx
(stanje na dan 15.6. 2013).
3.
Ignacij VOJE, Katarina Celjska Kotromanićka in njen pečat, Celjski zbornik 1977/81, Celje 1981, str. 287-292.
4.
Ignacij VOJE, Celjani v srednjeevropskem prostoru. Okrogla miza 1.10. 1982 na
XXI zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Celju, Zgodovinski časopis 1-2 (letnik 37), Ljubljana 1983, str. 110.
5.
Ignacij VOJE, 1981, cit. n. 3, str. 287-292.
6.
Peter ŠTIH, Celjski grofje kot dediči bosanske krone – Listina bosanskega
kralja Tvrtka II. Kotromanića za celjskega grofa Hermana II. iz leta 1427, Vojetov zbornik, Ljubljana 2006, str.
79-103.
7.
Ignacij VOJE, 1983, cit. n. 4, str. 110.
8.
Ferdo GESTRIN, Celjani v srednjeevropskem prostoru. Okrogla miza 1.10. 1982 na
XXI zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Celju, Zgodovinski časopis 1-2 (letnik 37), Ljubljana 1983, str. 102.
9.
Ignacij VOJE, Slovenci pod pritiskom
turškega nasilja, Ljubljana 1996, str. 127-138.
10. http://www.slomsek.net/UserFiles/File/Vrecko_Trubar_in_ekumenizem2.pdf
(stanje na dan 20.6. 2013).
11. Slovenski
biografski leksikon XIII. (SAZU), Ljubljana 1982, str. 582.
12. Josip VOŠNJAK, Spomini,
Ljubljana 1982, str. 11.
13. Srećko MAJSTOROVIĆ, Sluga
božji otac Vendelin Vošnjak, Slavonski Brod 1967.
14.
Alija NAMETAK, Sarajevske uspomene,
Zagreb 1997, str. 15; Fedja BURIĆ, Postati meščan: Kratka zgodovina mešanih
zakonov v Bosni in Hercegovini, Zbornik:
Ugrabljena ljubezen (ed. Tanja Petrović), Ljubljana 2011, str. 89. Ali je
bil sin Darinke Prijatelj znameniti slovenski matematik Niko Prijatelj
(1922-2003)?
15. Werner SCHACHINGER, Bošnjaci
dolaze 1879. – 1918. Elitne trupe u K. und K. armiji, Lovran 1996; Vasja
KLAVORA, Koraki skozi meglo. Soška fronta
– Kobarid - Tolmin 1915 – 1917, Ljubljana – Celovec – Dunaj 2004.
16. Anica CEVC – Milček KOMELJ – Lidija TAVČAR, Ivan Vavpotič 1877 – 1943, Ljubljana
1987.
17.http://arhiv.bosnjak.si/index.php?option=com_content&task=view&id=26&Itemid=34
(stanje na dan 15.6. 2013)
18. Werner SCHACHINGER, 1996, cit. n. 15; Marko SIMIĆ, Po
sledeh soške fronte, Ljubljana 1996.
19. David Erik PIPAN, Spomenik hrabrim
braniteljem Rombona, Na fronti: revija za vojaško zgodovino 2., Nova Gorica 2003, str.
48-52; http://arhiv.bosnjak.si/index.php?option=com_content&task=view&id=26&Itemid=34
(stanje na dan 15.6. 2013)
20. Václav V. ŠTECH – Otakar
ŠPANIEL – Ladislav KOFRÁNEK – Karel POKORNÝ, Josef Václav Myslbek, Praga 1954, str. 43
21. Slovenski narod
72., Ljubljana 29.3.1916, str. 3.
22. Janez J. ŠVAJNCER – Zdenka
PETERMANEC, Boj za Maribor 1918-1919.
Spominski zbornik ob sedemdesetletnici bojev za Maribor in severno mejo na
slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1988, str. 136, 260.
23. Husnija KAMBEROVIĆ, Mehmed Spaho (1883-1939) Politička
biografija, Sarajevo 2009, str. 44, 45.
24. http://www.youtube.com/watch?v=CYXCwns7Ea8
(stanje na dan 10.6. 2013).
25. http://sh.wikipedia.org/wiki/Alija_Alijagi%C4%87
(stanje na dan 11.6. 2013).
26. France FILIPIČ, Gladovna
stavka v moški kaznilnici v Mariboru v avgustu in septembru 1936, Kronika. Časopis za slovensko krajevno
zgodovino 31, Ljubljana 1983, str. 209-219; http://www.znaci.net/00001/10_39.htm
(17.6. 2013).
27. http://es.wikipedia.org/wiki/Blagoje_Parovi%C4%87
(stanje na dan 20.6. 2013).
28. http://hr.wikipedia.org/wiki/Mo%C5%A1a_Albahari
(stanje na dan 5.6. 2013).
29. http://www.znaci.net/00001/39_22.htm
(stanje na dan 1.7. 2013).
30.http://www.safaricsafaric.si/knjige/uzd/2000%20Umrli%20za%20domovino%20foto.pdf
(stanje na dan 20.7. 2013).
31.http://ava.rtvslo.si/predvajaj/alic-svojce-izgubil-v-srebrenici-odkril-hudo-jamo/ava2.172279400/
(stanje na dan 22.7. 2013).
32. http://hr.wikipedia.org/wiki/Ademaga_Me%C5%A1i%C4%87
(stanje na dan 12.6. 2013).
33. http://www.dailymotion.com/video/xu8bxp_na-svoji-zemlji-1948-domaci-film-i-od-ii-deo_shortfilms
(stanje na dan 2.7. 2013); http://www.dailymotion.com/video/xu8d61_na-svoji-zemlji-1948-domaci-film-ii-od-ii-deo_shortfilms
(stanje na dan 2.7. 2013).
34.http://arhiv.bosnjak.si/index.php?option=com_content&task=view&id=40&Itemid=34
(stanje na dan 1.6. 2013).
35. http://www.rtvslo.si/sport/nogomet/bergant-neverjetna-zgodba-uzeira-srne/124615
(stanje na dan 12.6. 2013).
36.http://www.rijaset.ba/images/stories/muallimovifiajlovi/tekstovi/a%20zalta.pdf
(stanje na dan 14.6. 2013).
37.http://www.rijaset.ba/images/stories/muallimovifiajlovi/tekstovi/a%20zalta.pdf
(stanje na dan 14.6. 2013); http://spelakalcic.files.wordpress.com/2008/08/slo-muslimani.pdf (stanje na dan 10.6. 2013).
38. http://www.dolmuzej.com/si/razstave/arhiv/?id=41
(stanje na dan 20.7. 2013).
39. http://sl.wikipedia.org/wiki/Enver_Buki%C4%87
(stanje na dan 19.7. 2013).
40. http://sl.wikipedia.org/wiki/Jakov_Brdar
(stanje na dan 12.6. 2013).
41. Milček KOMELJ, Mirsad Begić. Ohraniti sanje: bron, terakota
in risbe, Nova Gorica 1994.
42. http://sl.wikipedia.org/wiki/Mustafa_Be%C5%A1i%C4%87
(stanje na dan 20.7. 2013).
43. http://sl.wikipedia.org/wiki/Elvis_Be%C5%A1lagi%C4%87
(stanje na dan 15.7. 2013).
44. http://www.film-center.si/index.php?module=fdb&op=film&filmID=1930
(stanje na dan 10.7. 2013).
45. Silvan FURLAN, Filmografija slovenskih celovečernih filmov
1931-1993 (ed. Bojan Kavčič, Lilijana Nedič, Zdenko Verdlovec), Ljubljana
1994, str. 215.
46. Neža KOGOVŠEK ŠALAMON – Jelka
ZORN – Sara PISTOTNIK – Uršula LIPOVEC ČEBRON – Veronika BAJT – Brankica
PETKOVIĆ – Lana ZDRAVKOVIĆ, Brazgotine
izbrisa. Prispevek h kritičnem razumevanju izbrisa iz registra stalnega
prebivalstva Republike Slovenije, Ljubljana 2010.
47. http://www.mnz.gov.si/si/medijsko_sredisce/teme_in_programi/izbrisani/
(stanje na dan 10.7. 2013).
48. http://www.arhivsko-drustvo.si/sl/documents/18325/25928/smid%26strumbl.pdf
(stanje na dan 5.7. 2013).
49. Natalija VREČER, Integracija kot človekova pravica. Prisilni
priseljenci iz Bosne in Hercegovine v Sloveniji, ljubljana 2007.
50. http://www.mnz.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/12027/5463/
(stanje na dan 10.6. 2013).
