Bosna v potopisu ljubljanskega notarja Benedikta Kuripečiča in v delih drugih Slovencev iz 16. stoletja
7.6. 2024 v Sarajevu, v okvirju strokovne delavnice ljubljanskega Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta smo govorili o najstarejšem znanem potopisu po deželi Bosni. Priložnost zato se je ponudila ob 140. letnici objave prvega pregleda bosenske književnosti, ki ga je leta 1884 v Mariboru (v samozaložbi) in z naslovom »Kratek pregled bosanskega slovstva« objavil učeni Slovenec Mihael Napotnik (1850-1922).
Leta 1530 in 1531, je nastal potopis oziroma potopisni dnevnik po Bosni in drugih balkanskih deželah. Njegov avtor je Slovenec Benedikt Kuripečič, ki se je rodil okoli leta 1490 v Gornjem Gradu ob reki Dreti v pokrajini Štajerski: ime je dobil po Svetem Benediktu, patronu tamkajšnjega benediktinskega samostana, priimek pa po predniku (oče, dedek ali pradedek), ki je kuril v peči v škofovski palači (kurjač, Kuripeč).(1)
Samostanski kompleks Gornji Grad Vir: GEORG MATTHÄUS VISCHER, Topographia Ducatus Stiriae, Gradec 1681.
Leta 1508, je bil vpisan na dunajsko univerzo, kjer je dobil humanistično izobrazbo. Iz leta 1525, je podatek, da je bil javni notar v Ljubljani.(2) Obvladal je latinščino, nemščino in slovenščino. 21/22. avgusta 1530 iz Ljubljane, je skupaj s številnimi člani mirovne misije kralja Ferdinanda I. Habsburžana, odpotoval na turški dvor v Carigrad, in sicer kot prevajalec za latinščino. Zapisal je vse, kar se mu je zdelo pomembno na poti čez Hrvaško, Bosno, Srbijo, Bolgarijo in vse do Carigrada. Po vrnitvi s potovanja pa je v nemščini objavil dve knjižici, ki predstavljata svojevrstno opozorilo Evropi o turški nevarnosti. Prva je že omenjeni najstarejši znani potopis oziroma potopisni dnevnik po Balkanu iz 16. stoletja, ki je ohranjena le v nekaj primerkih (Ljubljana, Budimpešta, Dunaj, Zagreb, Sarajevo).(3) Druga knjižica, je politološko naravnana: v njej je skozi usta dveh konjarjev razpravljal o turških in avstrijskih političnih in družbenih odnosih ter kritiziral neslogo krščanske Evrope, ki je tudi omogočila osmansko ekspanzijo.(4)
Tukaj nas seveda zanima predvsem njegova prva knjižica, v kateri so opisane etnografske, jezikovne, verske, politične in pokrajinske (orografske, topografske in hidrološke) značilnosti balkanskih dežel, daleč največja pozornost pa je namenjena Bosni. Opremljena je z desetimi lesorezi: na šestih so prikazane trdnjave Krupa, Kamengrad, Ključ, Sokol, Višegrad in Zvečaj. Arheološke raziskave iz druge polovice 20. stoletja pričajo, da so ti lesorezi zanesljivi pri rekonstrukcijah trdnjav, kar seveda pomeni, da je bil njihov avtor očitno dobro izurjen risar oziroma umetnik.(5)
Kuripečičev rokopis se žal ni ohranil. Leta 1910 v avstrijskem Innsbrucku, se je zapletla strokovna razprava o njegovi knjižici: grofica Eleonore Lamberg Schwarzenberg (1858-1938), je namreč objavila rokopis, ki je bil odkrit v dvorcu družine Lamberg-Ottenstein.(6) Šlo naj bi za prepis vsebine Kuripečičeve knjižice iz 30. let 16. stoletja, vendar z nekaj razlikami. V Avstriji in v Bosni in Hercegovini, so se z njim ukvarjali Gerhard Neweklowsky, Đorđe Pejanović, Srećko Džaja, Jozo Džambo, Ivica Petrović, Amer Maslo, Bisera Suljić Boškailo in drugi raziskovalci.
Leta 1997, je slovenska zgodovinarka in bibliotekarka Anja Dular (r. 1950) napisala nekaj vrstic v katerih je omenila tiskarja in kraj kjer je bila knjižica natisnjena: »Benedikt Kuripečič, doma iz Gornjega Grada, je bil mestni notar v Ljubljani. Kot prevajalec se je leta 1530 udeležil diplomatske misije Ferdinanda I. k sultanu Sulejmanu I. Po vrnitvi je 1531 objavil Itinerarium Wegrayss Kün. May. Pottschafft gen Constantinopel, ki je najstarejši potopis po Balkanu. Rokopis dela ni ohranjen, knjiga pa le v nekaj primerkih, med drugim v Ljubljani (NUK), v Nacionalni biblioteki v Budimpešti, na Dunaju (Hofbibliothek). Londonski izvod doslej ni bil v evidenci. Kot zanimivost naj navedem, da v knjigi ni naveden tiskar oziroma kraj tiskanja. Največ avtorjev, ki je o delu pisalo, predpostavlja, da naj bi bilo natisnjeno na Dunaju. Ob opisu londonskega izvoda pa je v oklepaju, ki pomeni, da podatek ni zabeležen na naslovnici oz. v kolofonu, navedeno, da je bila knjiga tiskana v Augsburgu pri H. Steinerju. Žal ne poznamo gradiva, na podlagi katerega je bila tiskarna identificirana. Morda bi dobili odgovor že, če bi imeli obravnavani izvod v rokah...Ta zapis je nastal na podlagi sledečih zvezkov: Short-title catalogue of books printed in the German-speaking countries and german books printed in other countries: from 1455 do 1600 now in the British museum, London 1962 (odslej Short-title 1455-1600) ter Catalogue of books printed in the German-speaking countries and of german books printed in other countries: from: 1601 to 1700 now in The British Library, London 1994 (seznam ni paginiran - ob citiranih delih je navedena šifra, ki jo sestavljata črka in zaporedna številka)«.(7)
Da so bili zgoraj citirani stavki Anje Dular v delih strokovnjakov povsem spregledani, bomo v nadaljevanju ponazorili s podatki o avtorju lesorezov, do katerih nas je pripeljalo zanimanje za okoliščine nastanka obeh Kuripečičevih knjižic. Med 20.6. in 19.11. 1530 v nemškem mestu Augsburg, v prisotnosti nemško-rimskega cesarja Karla V. in njegovega brata, kralja Ferdinanda I., je namreč zasedal državni zbor, ki je odločal o priznanju »Augsburške veroizpovedi« (lat. Confessio Augustana): 25. junija 1530, je bila prebrana izpoved osnovnega nauka Evangeličanske cerkve, ki jo je sestavil sodelavec Martina Luthra, Filip Melanchton.(8) Šele leta 1555 (z verskim mirom), je ta vera postala državnopravno priznana. Na augsburškem državnem zboru se je torej kralj Ferdinand I. odločil, da pošlje odposlanstvo na mirovna pogajanja s turškim sultanom Sulejmanom Veličastnim. Že ob koncu julija 1530, po prihodu iz Augsburga v Ljubljano, so se njegovi diplomati morali ustaviti, saj so zaradi osmanske zasedbe Beograda in Jajca, najprej poslali sla v tabor nasprotnikov, da jim prinese nova navodila za potovanje. 21/22.8. 1530, ko se je njihov sel vrnil v Ljubljano, so skupaj z Benediktom Kuripečičem nadaljevali pot proti cilju. Jožef Lamberg in Nikola Jurišić sta vodila to odposlanstvo, ki je štelo 37 mož (23 plemenitašev in 14 služabnikov).(9) To je bilo kar tretje od petih odposlanstev, ki jih je med letoma 1528-1533 v Carigrad poslal Ferdinand I.
Prav v času, ko se je kraljevo odposlanstvo odpravilo na pot, je augsburški slikar, risar, lesorezec in miniaturist Jörg Breu Starejši (1475?-1537) ustvarjal lesorez na katerem vidimo cesarja Karla V., kako s svojimi spremljevalci vstopa v mesto Augsburg. Ob njem so še njegov brat, kralj Ferdinand I., palatinski grof Friderik in papeški nuncij Campeggio. Lesorez je del desetdelne serije.
Jörg Breu Starejši: Cesar Karel V. in njegovo spremstvo v Augsburgu 1530. Vir: https://ghdi.ghi-dc.org/sub_image.cfm?image_id=3338
Jörg Breu Starejši, Augsburg: zima (okoli 1531). Na desni strani slike je mestna hiša s številnimi okni, kjer je zasedal državni zbor: odtod so diplomati kralja Ferdinanda I. krenili na pot proti Carigradu. Vir: https://de.wikipedia.org/wiki/Datei:J%C3%B6rg_Breu_-_Augsburg_-_Winter.JPG Na spletni strani Britanskega muzeja, je omenjen sin Jörga Breu Starejšega, Jörg Breu Mlajši (1510?-1547) in sicer, kot avtor lesoreza na naslovnici Kuripečičeve knjižice: »Benedict Curipeschitz, 'Iterarium Wegrayss Kün.May.potschafft, gen Constantinopel...' (Augsburg, Heinrich Steiner) 1531; book in German with woodcut on titlepage by Jörg Breu the Younger depicting two kneeling figures presenting book to enthroned emperor. 1531 Woodcut and letterpress«.(10) Tako kot njegov oče, je bil tudi Jörg Breu Mlajši pristaš Luthrove vere in priznan umetnik: sodeloval je s tiskarjem Heinrichom Steinerjem in dobil številna naročila tudi od rimokatoličanov. Čeprav bo potrebno še temeljiteje raziskovati lesoreze v Kuripečičevi knjižici, dejstvo je, da vloga mladega umetnika v številnem odposlanstvu kralja Ferdinanda I. ni bila nepomembna, ker v posvem novi luči kaže Kuripečičev potopis. Ali je potovanje od Augsburga do Carigrada odmevalo tudi v drugih delih nemškega umetnika?
Leta 1950 v Sarajevu, je bosenski bibliograf Đorđe Pejanović (1878-1962) objavil prevod celotnega Kuripečičevega potopisa, ki ga, čeprav je zelo zastarel, raziskovalci še vedno uporabljajo. Zanimivo je, da je Pejanović pri prevajanju precej več kot Kuripečičevo besedilo uporabljal že omenjeni rokopis, odkrit v dvorcu družine Lamberg-Ottenstein.(11) V 80. letih 20. stoletja, je prvič opozorjeno na več nepravilnosti v njegovem prevodu: nekatere med njimi pa so zagotovo plod politično motiviranih tolmačenj.
Posebno pozornost je zaslužila označba »kraljevina Bosna« (»Künigreich Bossen«), ki jo je Kuripečič vsaj petkrat (in ne zgolj slučajno) uporabil v potopisu: prevajalec je nikjer ni pojasnjeval, čeprav bi to moral narediti v sicer obsežnih sprotnih opombah pod črto. Najdemo je tudi v stavku, ki je pred tistim, ki se zaključuje z opombo 76. Povsem jasno je, da predstavlja opomba 76 svojevrsten prevajalčev obračun s Kuripečičem ter njegovimi označbami »kraljevina Bosna« in »staroselci Bosanci« (»alte Wossner«), zaradi katerih so kot »pritepenci« izpadli predstavniki drugih dveh narodov (Srbi in Turki): »Dalje, u pomenutoj kraljevini Bosni našli smo tri nacije i tri vjere. Prvo su starosjedioci Bosanci (Wossner)76; oni su rimo-hrišćanske vjere. Njih je Turčin, kad je osvojio kraljevinu Bosnu, ostavio u njihovoj vjeri. Drugo su Srbi (Surffen), koje oni zovu Vlasima (Wallachen), a mi ih zovemo Zigen (Ćići, Čiči)77 ili martolozima78. Došli su iz mjesta Smedereva (Smedraw) i grčkog Beograda (griechisch Weussenburg)79, a vjere su sv. Pavla (Sanndt Pauls)80. Mi ih držimo takođe za dobre hrišćane, jer ne nalazimo nikakvu razliku između njihove i rimske vjere. Treća nacija su pravi Turci. To su naročito ratnici i činovnici, koji vrlo tiranski vladaju objema prije spomenutim nacijama, hrišćanskim podanicima... 76 Ovdje Kuripešić miješa vjeru i naródnost, pa od tri vjere pravi tri nacije. Bosanci (Wossner) nije naziv za narodnost, nego za stanovnike pokrajine Bosne, kao što su i nazivi Hercegovci, Dalmatinci, Istrani, Kranjci i slični nazivi za stanovnike tih krajeva. Kao što riječ Dalmatinac, Hercegovac, Istranin, Kranjac, Slavonac ne označuju narodnost, tako isto ni Bosanac (Bošnjak) nije ime naroda nego stanovnika Bosne«.(12)
Menimo, da je bil Kuripečič dobro poučen v zvezi s tem in to bomo tudi dokazali s pomočjo spisov njegovih sodobnikov, znamenitih Slovencev iz 16. stoletja. Gre za dela, ki so jih napisali Siegmund Žiga Herberstein (1486-1566), Primož Trubar (1508-1586), Adam Bohorič (1524-1601/2) in Jurij Dalmatin (1547?-1589).
Najprej poglejmo kaj je o slovanskem jeziku in Bošnjakih oziroma Bosancih v svojem delu »Comentarii rerum moscovitarum« zapisal diplomat in svetovni popotnik Siegmund Žiga Herberstein: »Govorijo ga Dalmatinci, Bošnjaki, Hrvati, Istrani vzdolž jadranske obale do Furlanije, Karni, ki jim pravijo Benečani Kraševci, nadalje Kranjci, Korošci do reke Drave, Štajerci in ob Muri navzdol vse do Donave. Nato Mizijci, Srbi, Bolgari in drugi, ki prebivajo tja do Carigrada. Poleg teh tudi Čehi, Lužičani, Šlezijci, Moravci, Poljaki in Rusi, pa tudi v severni Nemčiji ob Labi, ostanki Vandalov. Nemci pa vse, ki govore slovanski jezik, kličejo z imenom, izpeljanim iz besede Vandali, in sicer za Vende, Vinde ali Vindiše«.(13)
19. 3. 1561 v pismu ljubljanskemu cerkvenemu odboru, je avtor prve knjige v slovenskem jeziku Primož Trubar zapisal: »ozrite se po kakem pravem Bosancu ali Uskoku, ki bi znal pravilno hrvaško in cirilsko govoriti in pisati, tega nam čimprej pošljite semkaj«.(14)
Leta 1584 v predgovoru slovnici slovenskega jezika, je Adam Bohorič zapisal: »Vidi se torej, da naš rod spada med najstarejše. K temu še prištej, da eden in isti in sicer vzajemni jezik služi našim ljudem pa prestarim enako govorečim Misijanom, ktere sedaj imenujejo Bošnjake. Imajo namreč Misijani še sedaj črkopisje staro in lastno ter našemu jeziku prav pristojno...«.(15)
Leta 1584 v predgovoru k prvemu prevodu Biblije v slovenščino, je Jurij Dalmatin zapisal: »In to je bilo tembolj obžalovati, ker ni slovenski jezik skrit v kakem kotu, ampak je danes v razmahu po mogočnih in mnogih deželah, čeprav razdeljen v nekaj dialektov; kajti danes govore slovenski jezik [der Windischen sprach] ne samo tisti, ki prebivajo na vsem Kranjskem, Spodnještajerskem, Koroškem in v sosednjih deželah, kakor na Hrvaškem, v Dalmaciji in Slovenski marki, na Krasu, v Metliki, in v Istri, ampak tudi Čehi, Poljaki, Rusi, Ukrajinci, Bošnjaki, Vlahi in skoro večji del ljudstev, ki jih je naš dedni sovražnik Turek siloma odtrgal od krščanstva, tako da je celo na turškem dvoru poleg drugih jezikov, ki so v Turčiji na splošno in tudi v pisarnah v rabi, slovanski jezik med poglavitnimi. In vsa našteta slovanska ljudstva morejo naše narečje, če se prav govori, izgovarja in piše, čisto dobro in mnogo laže dojeti in razumeti, kakor mi njihovo zaradi njihove težke in svojevrstne izgovorjave in pravopisa: tako uči izkušnja«.(16)
Grb krajevne skupnosti Glinica (del občine Velika Kladuša) iz leta 2016, ki sta ga ustvarila akademska slikarka Marija Marjanca Prelog in umetnostni zgodovinar
Na napake, ki jih je Đorđe Pejanović naredil v prevodu potopisa in v opombah pod črto opozarja tudi stavek v opombi 28, kjer je trditev, da je (v soboto 27.8. 1530) pri trdnjavi Mala Kladuša Benedikt Kuripečič prečkal rečico Glinico.(17) Dejstvo je namreč, da v neposredni bližini trdnjave Mala Kladuša teče Kuripečičeva »Claduscha«, korito Glinice pa je okoli 20km oddaljeno od trdnjave. Rečici Glinici sta bližji srednjeveški trdnjavi Vranograč (okoli 400m) in Podzvizd (okoli 7km).
Menimo, da smo v tem zapisu izpostavili nekaj zelo pomembnih dejstev, zaradi katerih bi bilo nujno potrebno čimprej objaviti kakovosten dvojezični slovensko-bosenski prevod celotnega Kuripečičevega potopisa oz. potopisnega dnevnika. To bi morali narediti tudi zato, ker potopis sploh še ni bil preveden v slovenščino. Tukaj nismo želeli podrobneje pojasnjevati Kuripečičevo označbo »Künigreich Bossen« (kraljevina Bosna), ki je »zrastla na humanističnem zelniku« in je močno vplivala na »translatio regni« srednjeveške Kraljevine Bosne na prehodu 16. in 17. stoletja.(18) O tem nameravamo pisati na drugem mestu.
Opombe
1. V Bosni in Hercegovini in v drugih nekdanjih republikah Titove Jugoslavije raziskovalci napačno zapisujejo slovenski priimek Curipeschitz (Kuripečič). O tem je nekaj napisal tudi bosanski zgodovinar Mithad Kozličić (pri tem je, sicer nehote, tudi sam naredil napako). O tem videti: Mithad KOZLIČIĆ, Regiones flumina Unnae et Sanae in veteribus tabulis geographicis. Unsko-sansko područje na starim geografskim kartama (Izbor karata, planova i veduta u kontekstu historije Unsko-sanskog područja od kraja 15. do početka 18. stoljeća) Sarajevo-Bihać 2003, str. 19. »Najveći dio modernih autora nepravilno slavenizira Kuripešičevo prezime. Ako je on Slovenac, a prema svemu sudeći to jest, tada mu prezime, kako se to ovdje i čini, trebalo biti sa "č" na kraju. Tako je učinjeno ovdje, pa se time ispravlja nepravda prema tom autoru. Izuzetak je ranije objavljena literatura o tom autoru«.
2. Đorđe PEJANOVIĆ, Putopis kroz Bosnu, Srbiju, Bugarsku i Rumeliju 1530, Sarajevo 1950, str. 25, 26; Peter WEISS, »Novo in obnovljeno o potopiscu Benediktu Kuripečiču«, Slava: debatni list slavistov Filozofske fakultete 9/2, Ljubljana 1996, str. 111-119.
3. Itinerarium Wegrayss Kün. May potschafft gen Constantinopel zu dem Türkischen Keiser Soleyman Anno XXX. MDXXXI.
4. Ein Disputation oder Besprech zwayer Stallbuben 1531.
5. Ivo BOJANOVSKI, Sokol na Plivi, Naše starine 13, Sarajevo 1972, str. 41-69.
6. Itinerarium der Botschaftsreise des Josef von Lamberg und Niclas Jurischitz durch Bosnien, Serbien, Bulgarien nach Konstantinopel 1530 / Benedikt Kuripešić. Aus einer gleichzeitigen Handschrift neuhrsg. von Eleonore Gräfin Lamberg-Schwarzenberg Innsbruck: Verl. der Wagner’schen Univ.-Buchh., 1910.
7. Anja DULAR, Najstarejši tiski Britanske knjižnice v Londonu in naše dežele, Zgodovinski časopis 51, Ljubljana 1997, str. 100, 101.
8. Emily FISHER GRAY, Wrestling with the Reformation in Augsburg, 1530. The University of North Carolina Press 2023.
9. Đorđe PEJANOVIĆ, 1950, cit. n. 2, str. 7, 8-13.
10. https://www.britishmuseum.org/collection/object/P_1972-U-82 (stanje na dan 9.8. 2024)
11. Bisera SULJIĆ BOŠKAILO, Putovanje kroz Bosnu 1530. U kakvom je stanju Kraljevinu Bosnu zatekao i opisao Benedikt Kuripešić 1530, Lijepa riječ, Tuzla 2023, str. 11, 12.
12. Đorđe PEJANOVIĆ, 1950, cit. 2, str. 25, 26.
13. Vincenc RAJŠP, Povezanost slovenske in hrvaške reformacije, Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma (letnik XI, številka 21-22), Ljubljana-Koper 2015, str. 132, 133.
14. Vincenc RAJŠP, 2015, cit. n. 13, str. 146.
15. Josip MARN, Zimske proste urice, Jezičnik. Knjiga Slovenska v dobah XVI. XVII. veka, 21, 1883, str. 63.
16. Kozma AHAČIČ, Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem, ZRC SAZU, Ljubljana 2007, str. 61.
17. Đorđe PEJANOVIĆ, 1950, cit. n. 2, str. 16.
18. Stjepan ĆOSIĆ, Ideologija rodoslovlja. Korjenić-Neorićev grbovnik iz 1595. HAZU. Prilozi povijesti stanovništva Dubrovnika i okolice, knjiga 23, Zagreb-Dubrovnik 2015. str. 19.
