Kolonizacija ali odprta zaščita otrok

Objavljeno v časopisu Enakopravnost/Equality Neodvisen dnevnik za slovenske delavce v Ameriki, Cleveland (Ohio), sreda 10.7. 1946, str. 3. (Ponatis iz "Slovenskega poročevalca")

Vojna nam je poleg opustošenih gmotnih dobrin zapustila mnogo otrok, ki so jim roditelji padli kot partizani ali kot žrtve fašističnega terorja. Tako je bila ljudska oblast po osvobojenju pred težko in odgovorno nalogo, kako naj vse te sirote ne samo preživi ali vzredi, ampak tudi vzgoji. Nad 200,000 je  bilo takih in še drugih, socialne zaščite potrebnih otrok. Starokopitni na­čini vzgoje otrok v zastarelih sirotišnicah že davno niso več ustrezali. Zato je ljudska oblast po osvobojenju pričela po načrtu obnavljati otroške domove, vzgajališča in druge zavode za sirote brezdomce. Ker pa je zaprta zaščita in oskrba otrok draga in zahteva mnogo strokovno izšolanih vzgojnih moči, ki jih sedaj ni na razpolago, je bilo treba k sodelovanju pritegniti vse zdrave sile ljudskih množic za táko imenovano odprto zaščito otroško kolonizacijo. 

"Otroška kolonija" ali "naselbina" sprejema otroke od tri do 14 let. Kolonij je več vrst; za predšolsko, osnovnošolsko, srednješolsko (ali vajeniško), za slabotno in bolehno deco. Vanje sprejemajo predvsem otroke padlih partizanov, borcev JA, žrtev fašističhega terorja in tudi sirote brez sorodnikov, ki bi jih po zakonu morali oskrbovati. Nadalje sprejemajo tudi otroke invalidov in takih družin, ki otrok ne morejo imeti pri sebi ali pa bi bila njih vzgoja za otroke kvarna. Iz kolonije se otrok odpusti, ko preneha vzrok sprejema ali ko dopolni 14 leto, odnosno postane sposoben za samostojno življenje. Za vodstvo kolonije skrbi kot organ krajevnega ljudskega odbora varuh, ki mora predvsem skrbeti, da družine, pri katerih so nastanjeni otroci, izpolnjujejo vse svoje obveznosti. Varuh pa večkrat obiskuje otroke, nadzira njih razvoj, zdravje in vzgojo. Daje navodila za higieno, prehrano in vzgojo otrok in vodi administracijo naselbine. Pri tem mu pomaga poseben odbor predstavnikov množničnih organizacij (zlasti AFŽ in ZMS) dotičnega kraja in predstavnikov zdravstva in prosvete. Z njimi se varuh večkrat sestaja, obravnava prodrobnosti in mesečno poroča vse upravniku. Upravnik, ki vodi večje število (skupino) kolonij kot organ okrožnega ljudskega odbora skupno z varstvenim odborom vodi vse delo preko opisanih varuhov in odborov: rešuje vpra­šanje sprejemanja otrok v kolonije, jih razporeja, izbira družine, vodi kartoteko, odreja višino prispevkov roditeljev, vodi prehodne domove in predlaga kraje za ustanovitev novih kolonij. Pred sprejemom v kolonijo mora biti otrok tri tedne v prehodnem domu, da prestane karanteno in se pripravi na kolonizacijo. Otroka izročijo družini v oskrbo na prostovoljno in soglasno izjavo obeh zakoncev in z obojenstransko podpisano pogodbo, s katero potrdijo pravice otroka, obveznosti družine in ljudske oblasti, čas trajanja oskrbe in razloge odpusta iz kolonije. Družina mora dajati otroku zdravstvenim načelom ustrezajočo hrano in stanovanje, postopati z njim kot s svojim lastnim, varovati ga vseh kvarnih vplivov, pošiljati ga v šolo in skrbeti za njegovo zdravje. Ljudska oblast pa nabavi otroku po eno obleko in obutev letno, skrbi za brezplačno zdravljenje in zdravila ter daje dru­žinam po potrebi mesečni prispevek do 500 dinarjev. 

V Ljudski republiki Sloveniji je skupno 16,140 sirot. Od teh jih vzdržujejo v socialnih zavodih 1.073. Koloniziranih pa je 4,772 sirot in to: v okrožju Ljubljana okolica 569, v okrožju Maribor 763, v okrožju Celje 1,883, v okrožju Novo mesto 93S. Med te ne štejemo tiste sirote, ki so pri sorodnikih in otroke pogrešanih. Naloga socialnega skrbstva bo, da vse slabo preskrbljene, zanemarjene in socialno ogrožene sirote nastanijo v domovih ali jih kolonizirajo. 

Vprašanje kolonizacije se je v posebno nujni obliki pojavilo lansko jesen, ko je morala Ljudska republika Bosna in Hercegovina preskrbeti 120,000 vojnih sirot. Ker je vojna te kraje gospodarsko skoraj docela uni­čila in obnova do takrat še ni toliko napredovala, bi bili ti otroci, sirote borcev, pâdlih v narodno osvobodilni vojni izpostavljeni smrti od gladu in mraza. Takrat se je Ljudska republika Slovenija rada odzvala in je s prevzemom 5,000 otrok pokazala hvaležnost do padlih borcev za svobodo in bratstvo jugoslovanskih narodov. Ko so v jeseni začeli prihajati transporti bosanskih otrok v Slovenijo, je baza v Kamniku sprejela šest, baza v Mariboru pa štiri transporte. Poleg "Odbora za preskrbo otrok iz Bosne Hercegovine," sestavljenega iz zastopnikov raznih ministrstev, so se z njih kolonizacijo pečali še odbori na okrožjih in okrajih, ki so bili neposredno povezani s kolonizirano mladino po obiskovalkah (članicah AFŽ). Posebne okrajne prehodne baze so oddajale otroke neposredno rejnikom. Ljudstvo je ob tej priliki pokazalo močno zavednost. Tako je bila večina teh otrok dodeljena posameznim družinam, zaradi bolezni posebne oskrbe potrebni otroci pa so bili oddani v bolnišnice ali v ustrezajoče dečje domove. V domovih jim poteka življenje izpolnjeno s učenjem, z udejstvovanjem v fizkultumi in v mladinskih organizacijah. Dovzetni so za dobre vplive politične vzgoje in v mnogih primerih so bili izvoljeni že za funkcionarje ZMS. V družinah so v splošnem ravnali z njimi pravilno. Bosančki so zelo ukaželjni in tudi nadarjeni. Razumljivo je, da je vzgojno delo moralo premagovati marsikatere težave, kajti pred seboj smo imeli otroka, ki je prehitro dozorel. Toda prilagodili so se naglo in tako napredovali, da se danes skoraj ne lo­čijo od naših otrok. V začetku je bilo tudi vprašanje preskrbe z obleko zelo te­žavno, toda tudi to se je uredilo. Skoraj vsi otroci so bili ob prihodu tudi bolni (skabies) in ušivi in mnogo je bilo bolnih tudi na pljučih, če primerjamo tedanje zdravstveno stanje teh otrok s sedanjim, moramo ugotoviti prav udarniški uspeh na­šega zdravstva. Prav tako je tudi v prosvetnem oziru. Glede zavednosti pa so Bosančki lahko za vzgled našim otrokom. Iz poročil obiskovalk, ki so za kontrolo obiskovale družine, povzemamo, da najbolj požrtvovalno skrbijo za Bosančke družine, ki živijo v skromnih razmerah. V zvezi s kolonizacijo bosanskih otrok moramo objasniti še tole: Nekaterim družinam so se Bosančki tako priljubili, da bi jih radi obdržali, posvojili. To pa bo tudi še potem, ko bo poseben zakon o posvojitvi vojnih sirot že izšel, zvezano z raznimi okolnostmi. Za posvojitev bodo prišle v poštev samo tiste obojestranske sirote, glede katerih se bo dokončno izkazalo, da sta jim oba roditelja padla ali umrla in da nimajo v domovini nobenih sorodnikov, ki bi bili dolžni ali ki bi hoteli zanje skrbeti. Nadalje bo mnogo primerov, da se bodo socialne razmere staršev ali svojcev toliko izbolj­šale, da bodo mogli sami vzdr­ževati otroka. Upoštevati pa je tudi treba, da bosta izredčena Bosna in Hercegovina potrebovali novih kadrov. Zato bo pri posvojitvi bosanskega otroka treba doseči soglasje s tamošnjo vlado ali preko nje s starši ali svojci. Vse družine, ki nameravajo posvojiti bosanske otroke, naj vložijo prošnjo na krajevne ali četrtne ljudske odbore, ki bodo preiskali, če prosilci ustrezajo pogojem. O rešitvi bodo obve­ščeni. V glavnem se bodo otroci zopet vračali v Bosno. Prav te dni že odhajajo prve skupine, a odhodi se bodo zavlekli nekako do jeseni. 

V okvirju prvomajskega tekmovanja je Slovenija sprejela tudi večje število vojnih sirot iz Slovenskega Primorja in jih kolonizirala v večjih krajih, kjer bodo imeli možnost šolske in politične vzgoje. Prva skupina 41 otrok je že prispela v Ljubljano 25. aprila, druga z 49 otroci pa 3. maja. Te otroke so prevzele v brezplačno oskrbo predvsem primorske družine v Ljubljani, nekaj jih je pa nastanjenih v Mladinskem domu v Kranju. V na­črtu je, da se bo kolonizacija primorskih otrok nadaljevala. Naše ljudstvo se zaveda, da je Slovensko Primorje potrebno naše posebne pozornosti. Zaveda se, kako velik je naš dolg do sirot padlih primorskih partizanov. S tem, da bomo poskrbeli za njihove otroke, se jim bomo vsaj malo oddolžili za njihove velike žrtve. Med temi otroci so tudi otroci italijanskih padlih protifašistov. Tudi ti so otroci tistih delovnih množic italijanskega naroda, ki so se z nami borile proti fašističnemu nasilju. Strnilo nas je bratstvo, skovano v borbi proti fašizmu; in to bratstvo bomo tudi poglabljali. Ti otroci morajo najti v Sloveniji svoje druge starše. Dejstvo pa, da se je prijavilo tolik­šno število rejnikov, dokazuje, da se naša javnost v polni meri zaveda svoje nacionalne in socialne odgovornosti. Lahko rečemo, da je socialno skrbstvo skoraj že zadovoljivo rešilo eno izmed svojih najtež­jih nalog po osvobojenju, to je preskrbo otrok žrtev fašističnega nasilja. Odprta zaščita je trenotno ena izmed najuspešnejših rešitev tega vprašanja. Jedro uspeha je iniciativa socialnega skrbstva ljudske oblasti, ki ji daje silo in polet neiz­črpna aktivnost množičnih, zlasti ženskih in mladinskih organizacij. Čeprav socialno skrbstvo nima še delovne tradicije, je doseglo uspehe z racionalizacijo, načrtnostjo in popularizacijo svojih akcij. Število socialno nepreskrbljenih se stalno zni­žuje. Predvsem smo morali poskrbeti za sirote naših padlih borcev in sploh za žrtve fašističneg a nasilja. Pri tem pa tudi drugih sirot in socialno ogroženih nismo zanemarili. Da tisti dan, ko nepreskrbljenih otrok ne bo več, ni več daleč, nam jamči poleg socialnega skrbstva napredek obnove in osredotočenje vsega gospodarskega življenja na gospodarskem in zadružnem sektorju.