Slovenci v Veliki Kladuši in okolici:
od srednjega veka do konca 20. stoletja
Glavna spodbuda za pripravljanje tega predavanja in v letu 2026 predvidene ljubljanske razstave o Slovencih v Veliki Kladuši in okolici, je sicer skromen, vendar dragocen arhiv družine Hrovat v Veliki Kladuši, ki sem ga prvič videl pred približno pol leta. Ob tem naj še dodam, da tako predavanje kot razstava temeljita predvsem na nekaj mojih že objavljenih člankih in še dveh, ki sta v postopku za objavo v slovenskih revijah.
Občina in naselje
Na skrajnem severozahodu Bosne, v bližini državne meje s Hrvaško se nahaja občina in istoimensko naselje Velika Kladuša: ime je nastalo po reki Kladuši oz. Kladušnici (lat. Cladosa). Gre pravzaprav za del Cazinske krajine oz. področja, ki je v literaturi poznano tudi kot Ljuta krajina, Pounje in Turska Hrvatska. V srednjem veku je bilo to ozemlje del hrvaškega in madžarskega Kraljestva: priključeno je Bosni šele po turških vpadih v 16. stoletju in leta 1699 v Sremskih Karlovcih dokumentiranih habsburško-turških mirovnih pogajanjih. 9.7. 1845 v vasi Podzvizd pri Veliki Kladuši, je dokumentiran uradno zadnji boj v katerem sta se spopadli avstro-ogrska in turška armada. 20.10. 1878, je avstro-ogrska armada kot zadnje bosansko oporišče zasedla grad Velika Kladuša. Med letoma 1878-1918, so bili postavljeni temelji današnjega naselja Velika Kladuša.
Srednjeveške cerkve Svetega Martina
Da v srednjem veku Cazinska Krajina ni bila del dežele Bosne, pričajo tudi v pisnih virih dokumentirane cerkve Sv. Martina. V Bosni namreč, sploh ni bilo cerkev posvečenih temu svetniku. Od okoli 10 Martinovih cerkev, so bile 3 na področju občine Velika Kladuša in prav vse so bile uničene v času turških osvajanj. Te cerkve so sicer nadvse pomembne zaradi raziskav slovanske religije, saj sta celo dve krajevni skupnosti dobili ime po božanstvih Podžvižd in Svetovid: Podzvizd in Vidovska. Martinovo cerkev v Veliki Kladuši so raziskovalci iskali na kraju, ki je bil v srednjem veku močvirnat in za življenje neprimeren oz. nezdrav. Menim, da je ta cerkev stala južno od današnjega naselja, in sicer na eni od okoli 60 parcel z ledinskima imenoma »Martinuša« in »Vinogradi«, zapisanih v občinskem katastru. Malce pozneje se bom k njej še vrnil. V srednjem veku področje občine Velika Kladuša, sta si lastila arhidiakonata Gora in Gorica v zagrebški škofiji, ter škofija Krbava.
Srednjeveški gradovi
Kakšna je bila cerkvena delitev tega prostora priča kar 7 srednjeveških gradov.
Novigrad (Todorovo): prvič omenjen v 14. stoletju, v 16. stol preimenovan v Todorovo.
Mala in Velika Kladuša: ime po reki Kladuši (Kladušnici), prva omemba teh gradov v pisnih virih 30.10. 1280, v bližini Velike Kladuše je bila cerkev Sv. Martina, v Mali Kladuši pa cerkev Sv. Križa. V 80. letih 20. stoletja, je bil grad Velika Kladuša povsem nestrokovno obnovljen in spremenjen v hotel. Danes je spet v zelo slabem stanju ter prepuščen na milost in nemilost oblastnikov.
Kresno (lat.Cresseno): templarski dvorec na desni strani mejne reke Gline, v pisnih virih prvič omenjen leta 1209.
Podzvizd: ime po slovanskem božanstvu Podžvižd, prva omemba v pisnih virih leta 1336. Okoli 7km, je oddaljen od Velike Kladuše in dvorca Kresno. V bližini Podzvizda je bila cerkev Sv. Martina. Letos so se najvišji predstavniki občine Velika Kladuša odločili, da na podlagi enega samega strokovnega članka posvečenega gradu (pa še tega je v 19. stoletju objavil hrvaški zgodovinar Radoslav Lopašić) financirajo obsežno revitalizacijo grajskega kompleksa. Sem prepričan, da bo z realizacijo tega posega storjena še večja škoda od tiste na gradu Velika Kladuša: ravno zato se zavzemam, da se ta projekt takoj ustavi.
Vranograd: dvorec, ime verjetno po glavni templarski utrdbi Vrana v severni Dalmaciji (HR), prvič omenjen 4.10. 1264 (okoli 8km je oddaljen od Podzvizda)
Bojnik: iz 13. stol., ime po potoku Bojna, porušen po sklenitvi miru v Sremskih Karlovcih leta 1699.
|
Sledi kulta na Slovenskem močno prisotnega slovanskega/slovenskega božanstva z imenom Kresnik obstajajo tudi na področju občine Velika Kladuša. Gre pravzaprav za zanimivo izročilo o junaku Kresu, ki je očitno v zelo tesni zvezi z imeni templarskega dvorca Kresno/Hresno (lat. »Cresseno«) in istoimenskimi zemljiškimi posestmi ob reki Glini (na bosanski in hrvaški strani državne meje). V zvezi s Kresnikom so prav tako zemljiške posesti na ozemlju plemena oz. plemenske občine Kreščići: gre za področje med desnima pritokoma reke Gline - rekama Kladušo/Kladušnico in Glinico, na katerem so stali še dvorec Vranograd ter grad Podzvizd in župnijska cerkev Sv. Martina. V bližini gradu Podzvizd obstaja več kot dvesto katastrskih parcel z imenom »Prokres«. Menim, da je že na podlagi teh in drugih podatkov, ki jih bom predstavil na tem predavanju, mogoče sklepati, da so v srednjem veku na področju občine Velika Kladuša živeli tudi Slovenci. Dejstvo, je namreč, da so v srednjem veku na današnjem ozemlju Republike Hrvaške dokumentirani številni Kranjci oz. Slovenci: tiste, ki so dokumentirani na področju Like in Gorskega kotarja bom na kratko predstavil tudi v tem predavanju. Še naprej bom raziskoval kdaj in v kakšnih okoliščinah so Slovenci (lahko) prišli na področje današnje občine Velika Kladuša. Materiala za raziskovanje na tem prostoru res ne manjka.
 |
| Del zemljevida iz 16. stoletja. V njegovem središču je prostor današnje občine Velika Kladuša ob meji BIH-HR (Kresno, Kladusch, Pozwest, Vranogreiz, Nouigrad, Glinicza, Woina). Avtor zemljevida je Avgustin Hirschvogel (1503-1553) iz Nürnberga, ki je ta kraj očitno dobro poznal, saj je med letoma 1536-1543 živel v Ljubljani. |
 |
| Kresno/Hresno |
 |
| V belem pravokotniku so podatki o katastrski parceli Podhresno, z rumeno barvo označen je kraj, kjer je bil zgrajen templarski dvorec Kresno, z rdečo barvo pa so označene katastrske parcele (K/H)Resne bare (HR) |
 |
| Z rdečo barvo je označen kraj, kjer je stal templarski dvorec Kresno, z rumeno barvo pa je označen prostor na katerem so katastrske parcele Hres(i)na |
 |
| Katastrske parcele: Prokres. Več kot dvesto katastrskih parcel z imenom Prokres priča, da gre za zelo staro ime, ki ima nedvomno globlji pomen: nikakor ga ni mogoče razložiti, kot le ozki pas gozda na katerem so posekana drevesa (hrv. »prosjeka«). |
 |
| Z rumeno barvo so označeni, kraji kjer so zgrajeni: 1. grad Podzvizd, 2. grad Velika Kladuša, 3. templarski dvorec Kresno. Z rdečo barvo je označen kraj, kjer so katastrske parcele Prokres. |
Izročilo o Kresu
O Kresniku, Kresu in Kreščićih je pisal ugledni slovenski etnolog Zmago Šmitek (1949-2018) in sicer v članku z naslovom »Zmajsko seme: topografija slovenskega izročila o Kresniku«, objavljenem leta 2009 v ljubljanski reviji Studia mythologica Slavica 12, str. 174: »Zanimiva in pomembna pa je tudi povezava vurberškega Kresnika s sremskim junakom Kresom. Zgodba o njem je zapisana v darovnici ogrskega kralja Bele IV. iz leta 1264, ki ni pristna, temveč falzifikat s konca 15. ali začetka 16. stoletja. Darovnica potrjuje, da pleme Kreščići, ki je prebivalo v istoimenskem mestu blizu današnjega Topuskega v Bosni, izvira od svojega praočeta in zaščitnika Kresa in da mu pripadajo določeni privilegiji kot nagrada za junaška dela v času tatarskega navala na Ogrsko in Hrvaško. Kres naj bi s pobratimoma (bratoma po orožju) Kupišem in Rakom in z 38 brati in sorodniki planil na tatarsko vojsko in osvobodil ujetega ogrskega kralja. Pri tem je s puščico oslepil tatarskega vojskovodjo in ga vrgel v morje, kjer se je utopil. Tatari so bili po vsem tem primorani zbežati...Pri primerjavi z vurberškim Kresnikom se izkaže, da tako Kres kot Kresnik vržeta premaganega nasprotnika v vodo (Kres v globino morja, Kresnik v globok vodnjak ali v Dravo). Kres oslepi Tatara s puščico, ki lahko ponazarja blisk, znak Kresnika (strelica – strela!)«.
Kresnik ob vodnem izviru Zmajevac
V že omenjem članku je Zmago Šmitek povezal z zmajem ledinska imena v okolici gradu Vurberk na Štajerskem: povsem enaka imena pa sem našel tudi v bližini nekdanje meje plemenske občine Kreščići, na področju katastrske občine Grahovo-Velika Kladuša. Gre pravzaprav za okoli 100 med seboj povezanih zemljiških parcel imenovanih »Zmajevac«, »Krčevina«, »Šanac« (jarek) in »Grobnica«, ki so razporejene okoli mogočnega izvira vode iz skale, z značilnim imenom Zmajevac in desnega pritoka Kladušnice, potoka Vidovska, katerega izvir je najbrž v več sto metrov dolgi kraški jami Hukavica v vasi Vidovska. Ta potok zaradi manjšega padca teče zelo počasi v značilnih - na kačo oz. zmaja spominjajočih - okljukih imenovanih meandri.
 |
| Vodni izvir Zmajevac |
 |
| Ob vodnem izviru Zmajevac... |
 |
| Z rumeno barvo je označen kraj, kjer teče potok Vidovska ter katastrske parcele Zmajevac, Krčevina, Šanac (jarek) in Grobnica. Z rdečo barvo je označen kraj, kjer je vodni izvir Zmajevac. |
 |
| Kraška jama Hukavica v vasi Vidovska |
 |
| Z rdečo barvo je označen kraj, kjer je stal templarski dvorec Kresno. Z rumeno barvo je označen prostor na katerem so katastrske parcele z imenom Hukavica, ki kažejo na obstoj kraških jam. |
Stavki iz članka Zmaga Šmitka
Kot pojasnilo delu besedila s podnaslovom »Kresnik ob vodnem izviru Zmajevac«, tukaj imam še nekaj stavkov iz članka Zmaga Šmitka, str. 175-177:
»Na sosednjem hribu Kačjaku so po pričevanju domačinov še vidni ostanki eksponiranega obrambnega stolpa, ki ga je upodobil Vischer v 17. stoletju...Beseda “zmaj” je izpeljana iz besede “zemlja” in pomeni tisto, kar pripada zemlji. V praslovanskih obrednih obrazcih je bil namesto (tabuizirane) omembe zmaja pogostokrat uporabljen vzdevek čьrtь, ki v svoji krščanski interpretaciji označuje vraga, izhaja pa iz glagola čersti, črto, “rezati brazdo”, “črtati”. Besedo črt pozna tudi slovenščina v pomenih “vrag”, “mržnja”, pa tudi “krčevina” in “mejna brazda”...Ledinsko ime Krčevina, za ozek pas gričevja ob Dravi med Vurberkom in Ptujem, pa je prav tako mogoče razumeti na dva načina: poleg primarnega pomena “zemljišče, kjer je bil odstranjen gozd”, je v njem mogoče zaznati tudi mitično noto črtovega ruvanja po zemlji in pod njo. Čeprav je na grajskem pobočju Vurberka viden jarek na mestu, kjer se je plazil zmaj, ko da bi bil s plugom brazdo rezal, se razlage in zapisi o tem vendarle razlikujejo...Zmaja je premagal vitez med bojem v zraku. Vržen z oblakov se je kotalil po bregu, kjer je zdaj jarek«.
 |
| Kresnik na poštni znamki iz leta 2003 |
Najlepša miniatura v misalu Jurija de Topusko
Naselje Topusko na Hrvaškem je manj kot 20km oddaljeno od gradov Podzvizd in Vranograd v Bosni. Kdo od članov plemenske občine Kreščići bi lahko z izročilom o Kresu oz. Kresniku in zmaju seznanil opata cisterce v Topuskem in zagrebškega kanonika Jurija, ki je ob koncu 15. stoletja naročil iluminiranje rokopisa v literaturi poznanega kot misal Jurija de Topusko? Na najlepši miniaturi v tem misalu »Sveti Jurij ubije zmaja« krilati, zeleni in z dolgo sulico pokončani zmaj namreč ni prikazan na tleh, temveč nenavadno visoko na nebesni sferi.
 |
| Miniatura iz Misala Jurija de Topusko |
Ta miniatura iz misala Jurija de Topusko ustreza opisu Kresnikovega spopada z zmajem v tukaj že citiranem članku Zmaga Šmitka: »Zmaja je premagal vitez med bojem v zraku«. Vržen z oblakov se je kotalil po bregu, kjer je zdaj jarek«. Ali je na njej namesto Svetega Jurija upodobljen junak iz bojev s Tatari, Kres (Kresnik), ki bi lahko premagal tudi Turke? Hrvaški zgodovinar Vjekoslav Klaić (1849-1928), je namreč trdil, da je prav ob koncu 15. in v začetku 16. stoletja na Hrvaškem oživel spomin na Kresove boje s Tatari. Menim, da je zmaja ubil Kres/Kresnik. Ta razlaga miniature se mi zdi še precej bolj verjetna zato, ker so pred kratkim, kot bližajočo se turško nevarnost, hrvaški umetnostni zgodovinarji razložili zelenega zmaja.
Vjekoslav Klaić, Hrvatsko pleme Kreščić ili Kriščić. Njegove povelje i njegove predaje, Vjesnik Kraljevskog državnog arkiva 1., Zagreb 1925, str. 85, 86.
Petra Vručina, Iluminacija i minijatura kao iskaz gospodarske i političke moći: primjer Misala Jurja de Topusko, Rostra: časopis studenata povijesti Sveučilišta u Zadru 8., Zadar 2017, str. 79-90.
Kresnik in Mujo (od Kladuše) Hrnjica
V monumentalnem delu Zgodovina Bosne (tur. »Tarih-i Bosna«) bosanski zgodovinar Salih Sidki Muvekkit Hadžihuseinović (1825-1888), je pisal o okoliščinah, v katerih je bil v kraju Risno (Kresno/Hresno) smrtno ranjen, znameniti epski junak iz prve polovice 17. stoletja, Mujo Hrnjica: »Meho Katarica, koji iz hrišćanstva pređe u islam, bio je Mujin brat po mlijeku, a u potajici bijaše on njegov najveći neprijatelj. Kada je uhvatio dobru zgodu, upita on Muju: ‘U čemu je tajna, Boga ti, Mustafa, da u ovoliko bojeva ti ne pogibe, a nikada nisi bio ni ranjen?’ Mujo mu odgovori: ‘Meni olovo ne može ništa. Jedino da me pogodi zrno izliveno od dva dirhema zlata.’ Taj prokleti Meho u jednom klancu koji vodi tvrđavi Podzvizd, u planini Risnu, na samoj granici Bosne, u kadiluku Cazinu, napravi zasjedu, napuni pušku zlatnim mecima i ubi Muju«. Čeprav je ime kraja Risnu (Risno) zapisano v ikavici, je v njem mogoče prepoznati gričevnate in gozdnate katastrske parcele v neposredni bližini ostankov dvorca Kresno/Hresno in gradu Podzvizd.
Izročilo o jami in junaški krvi kot kozmogonski mit
V ljudskem izročilu je omenjeno, da je morilec Meho Katarica skril telo Muja Hrnjica v jami v gričevnatem kraju z imenom Risno (Kresno/Hresno), njegovo odsekano glavo pa je odnesel v Karlovac. Globoko v nedostopni jami je bilo junakovo telo položeno na kamnito mizo, ki so jo ustvarile vile. Iz njegovega telesa teče kri, ki se, potem ko povsem napolni jamo, izlije ven. Prebivalci Cazinske krajine verjamejo, da se bo kri iz jame izlila, in sicer vsakih 50 let, v času vojaških spopadov. Kri bo tekla in prekletstvo bo spremljalo prebivalce vse dokler ne bo prišlo do ponovne združitve junakove glave s telesom.
Jama ali votlina, je kot arhetipski simbol močno povezana z zmaji in drugimi pošastmi. Gre za začetni del mračnega podzemlja, ki se tesno prepleta s simboliko zmaja v mitih o preporodu, rojstvu nečesa novega ali stvarjenju sveta.
Od Gornjega Gradu do Zgornje Kladuše
V srednjem veku so dokumentirani dogodki, ki kažejo na močnejše vezi med slovenskim prostorom ter okolico Velike Kladuše, kamor sodi plemenska občina Kreščići. V 80. letih 14. stoletja, sta namreč pri reševanju več desetletij trajajočih nesoglasij med arhidiakonatom Gorica in škofijo Krbava, sodelovala opat benediktinskega samostana Gornji Grad na Štajerskem, Nikolaj in opat cistercijanskega samostana v Topuskem, Ivan. Jabolko spora naj bi bilo pobiranje desetine v župniji Zgornja Kladuša in še v drugih dveh župnijah, najbolj napeto pa je bilo, ko sta na stran škofije Krbava stopila župnik v Zgornji Kladuši, glagoljaš Kvirin (lat. Quirinus glagola) in župnik na Podzvizdu, Peter. Naposled je v tem sporu le zmagal arhidiakonat Gorica oz. zagrebška škofija. Posledici tega spora sta bili selitev sedeža župnije iz cerkve Sv. Križa v cerkev Sv. Martina in celo preimenovanje Zgornje v Spodnjo Kladušo in obratno. V času, ko se je opat Nikolaj odločal, komu naj da desetino župnije Zgornja Kladuša, so imeli grofje Celjski odvetniške pravice (patronat) nad samostanom Gornji Grad.
O preimenovanju gradov Zgornja in Dolnja Kladuša
V zvezi s preimenovanjem Zgornje v Dolnjo Kladušo in obratno, je pisal hrvaški slavist Božidar Duduković s katerim se sicer povsem strinjam.
Božidar Duduković, Toponimi s toponimskim pridjevskim sastavnicama Donji (Donja, Donje) i Gornji (Gornja, Gornje) u Hrvatskoj, Folia onomastica Croatica II., Zagreb 1993, str. 115 – 124
Ob koncu 14. in v prvi polovici 15. stoletja, so bili gospodarji Zgornje Kladuše knezi Kladuški. Škoda je, ker jih niso raziskovalci primerjali s predstavniki nekaterih svobodnih plemenskih občin, samoproglašenih kot »bratstva plemenitih ljudi«. Kladuški so se s porokami povezali z bosanskimi vojvodami od Usore ter z rodovinama Kurjaković-Krbavski in Babonić-Blagajski.
Posesti grofov Celjskih v bližini meje z Bosno
Skoraj 70 let po poroki hčerke bosanskega bana Štefana II. Kotromanića, Katarine in grofa Hermana I. Celjskega, je bil njun sin Herman II. Celjski imenovan za naslednika bosanskega kralja Tvrtka II. Kotromanića, vendar le v primeru, če kralj ne bi imel zakonitega naslednika. 2. septembra 1427, je bil Herman II. najbrž v Bosni na prestolnici Bobovac: njegovo prisotnost tam namreč poudarjata pomen in vsebina listine z velikim dvostranskim pečatom, ki jo je izdal kralj Tvrtko II. Dejstvo je tudi, da se je kmalu potem Herman II. odločil, da boljše poveže svoje posesti z ozemljem Kraljevine Bosne: še pred letom 1430, je pridobil gradove Krupa (Bosanska Krupa), Bužim in Blagaj Japra. Na podlagi nekaterih pisnih virov je mogoče sklepati, da se mu je leta 1429 - od gradu Bužim okoli 20km oddaljena - plemenska občina Kreščići prostovoljno podvrgla in celo odrekla desetino cisterci v kraju Topusko. Ali je bil Herman II. Celjski gospodar tudi gradu Zgornja Kladuša?
Grofje Celjski na Podzvizdu in Vranogradu
Bosanski zgodovinar Nikola Bilogrivić (1893-1947) ), je trdil, da so bili Herman II. Celjski ter njegov sin Friderik in vnuk Ulrik tesno povezani s plemensko občino Kreščići in celo zaslužni za obsežno prenovo gradov Podzvizd in Vranograd: slednji je očitno vseskozi imel vlogo reprezentativnega dvorca. Žal so njegovi zidovi v precej slabem stanju in (tako kot tisti na Podzvizdu) premalo obravnavani v strokovni literaturi. Slabo je raziskana tudi okolica gradu. Leta 2023, sem opozoril vodstvo Zavoda za spomeniško varstvo v Bihaću na doslej v strokovni literaturi popolnoma neznano arheološko najdišče v bližini gradu Vranograd, ki ima kontinuiteto naseljenosti od prazgodovine do današnjega dne. Prav tukaj, v bližini meje antičnih rimskih provinc Savska Panonija in Ilirik, so namreč najdene sekire iz bronaste dobe, fibule, denar antičnih rimskih in bizantinskih cesarjev ter različni predmeti.
Nikola Bilogrivić, Katolička crkva na području današnje banjalučke biskupije do invazije Turaka. Topološke i povijesne crtice, Vrhbosanska katolička teologija, Sarajevo 1998, str. 134, 135, 140.
 |
| Dvorec Vranograd: eden redkih prostorov, kjer je še ohranjen obok. |
 |
| Bronasta sekira iz okolice dvorca Vranograd: najdišče je od leta 2023 v evidenci Zavoda za spomeniško varstvo v Bihaću. |
 |
Zlati denar bizantinskih cesarjev iz okolice dvorca Vranograd: najdišče je od leta 2023 v evidenci Zavoda za spomeniško varstvo v Bihaću |
Ljubljanski notar, ki je prečkal reko Kladušo
Ali je po isti poti kot Herman II. Celjski v Bosno potoval tudi na Gornjem Gradu na Štajerskem rojeni ljubljanski notar Benedikt Kuripečič? Leto dni po turškem obleganju Dunaja in tri leta po začetku državljanske vojne na Hrvaškem, ki sta jo v začetku leta 1527 na trdnjavi Cetin pri Veliki Kladuši zanetila pretendenta na madžarski prestol Ferdinand I. Habsburžan in Ivan Zapolja, je namreč v Augsburgu zasedal nemško-rimski cesarski zbor. Tam se je Ferdinand I. odločil da pošlje mirovniško delegacijo na dvor turškega sultana Sulejmana Veličastnega. Vodnika sta bila Jožef Lamberg z gradu Snežnik na Notranjskem in hrvaški vitez Nikolaj Jurišić. Med številnimi člani te delegacije je bil tudi prevajalec za latinščino Benedikt Kuripečič, ki je potovanje v Carigrad in nazaj opisal v - leta 1531 v Augsburgu v nemščini objavljenem - najstarejšem znanem potopisnem dnevniku po Bosni in drugih deželah Balkana. Štiri dni po odhodu iz Ljubljane, 27. avgusta 1530, je šel Kuripečič mimo trdnjav Zgornja in Dolnja Kladuša ter prečkal reko Kladušo in prespal na trdnjavi Novigrad.
 |
| Pogled na grad in severni del naselja Velika Kladuša, zgrajen na kraju, ki je bil v srednjem veku močvirnat in za življenje ljudi nezdrav. |
 |
| Pogled na severna in južna pobočja hriba na katerem je grad Velika Kladuša: na južni (desni) strani so katastrske parcele Martinuša in Vinogradi na katerih je potrebno iskati temelje cerkve Sv. Martina. |
Stavek iz Kuripečičevega potopisa
O tem priča Kuripečičev stavek, ki ga bom tukaj citiral v bosanščini, saj njegov potopis ni preveden v slovenščino: »U subotu, 27 augusta, ostavljajući grad Klokoč, uputismo se brdom prema tvrđavi Velikoj Kladuši (Obercladusche), pređosmo vodu Kladušu, udarismo prema tvrđavi Maloj Kladuši (Niedercladusche), pređosmo potok Glinu (Cliua), dođosmo u Novigrad (Nouigrad) i tu zanoćismo«.
Lesorezi v Kuripečičevem potopisu iz leta 1531
O Benediktu Kuripečiču imamo malo podatkov: dokumentiran je namreč le kot študent na dunajski univerzi in ljubljanski notar. 27. avgusta 1530 in 4. februarja 1531, kot član delegacije kralja Ferdinanda I., je jezdil konja po najkrajši poti med trdnjavama Zgornja in Dolnja Kladuša, in je prav gotovo videl tudi cerkev Sv. Martina: kot sem že povedal, očitno je stala južno od gradu, na eni od katastrskih parcel z imenom »Martinuša« in »Vinogradi«.
Leta 1531 v Augsburgu, je njegov potopis - okrašen z desetimi lesorezi augsburškega slikarja Jörga Breu Mlajšega (1510?-1547) - kar dvakrat objavil tiskar Heinrich Steiner: o tem pričajo le detajli na naslovnicah. Na šestih lesorezih vidimo upodobljene gradove Krupa, Kamengrad, Ključ, Sokol, Višegrad in Zvečaj.
 |
| Kuripečičev potopis: lesorez na naslovnici iz leta 1531 (za srečanje Jožefa Lamberga in Nikolaja Jurišića s turškim sultanom Sulejmanom Veličastnim, je uporabljen okvir na katerem odmeva propagandna vojna - simbolika pavov in cvetlic) |
 |
| Kuripečičev potopis: lesorez na naslovnici iz leta 1531 (za srečanje Jožefa Lamberga in Nikolaja Jurišića s turškim sultanom Sulejmanom Veličastnim, je uporabljen okvir na katerem odmeva propagandna vojna - simbolika kobilic in vinske trte) |
 |
| Kuripečičev potopis iz leta 1531: grad Krupa |
 |
| Kuripečičev potopis iz leta 1532: naslovnica |
Grad Zgornja Kladuša na lesorezu iz leta 1532?
Leta 1532 v Augsburgu, je tiskar Heinrich Steiner natisnil še tretjo izdajo Kuripečičevega potopisa: v njej pa je objavljen en sam lesorez in sicer na naslovnici potopisa. Gre pravzaprav za upodobitev srečanja dveh turških in dveh habsburških jezdecev, za katerimi je po imenu neznani grad. Ker je 24. avgusta 1532 v cerkvi Sv. Martina na Zgornji Kladuši dokumentiran zbor hrvaških deželnih stanov, ki so za kralja podprli Ferdinanda I. Habsburžana, menim, da je naslovnica (tako kot tisti dve iz leta 1531) uporabljena kot propagandno sredstvo, in sicer za poveličevanje srečanja turških in habsburških jezdecev (Jožef Lamberg in Nikolaj Jurišić) v bližini Zgornje Kladuše. Da je lesorez na naslovnici Kuripečičevega potopisa mogoče obravnavati kot najstarejšo znano podobo gradu Zgornja Kladuša, priča tudi dejstvo, da so leta 1530 v širši okolici tega gradu dokumentirani turški vojaki. O tem sta pisala Adnan Kadrić in Alma Omanović Veladžić (A. Kadrić - A. Omanović Veladžić, Bužim u osmanskim dokumentima i popis stanovništva 1851. godine, Bužim 2024, str. 18, 19).
Leta 1526/27 na Cetinu in leta 1532 na Zgornji Kladuši dokumentirana podpora hrvaških deželnih stanov, je veliko pomenila Habsburžanom. Ob tem moram še poudariti, da je imel senjski škof Franjo Jožefić glavno besedo na zboru hrvaških deželnih stanov na Zgornji Kladuši: kot naslednik tržaškega škofa in znanega podpornika Primoža Trubarja, Petra Bonoma pa se je spreobrnil v protestantsko vero.
Mato MIKIČIĆ, Diplomatska aktivnost senjskog biskupa Jožefića u borbi protiv Turaka https://hrcak.srce.hr/file/27639 (3. 2. 2025)
Protestanti v okolici Zgornje Kladuše
V 16. stoletju na področju današnje občine Velika Kladuša, senjski škof Franjo Jožefić prav gotovo ni bil edini, ki se je spogledoval s protestantizmom. Med tamkajšnjimi protestanti moramo iskati tudi Slovence, ki so bili v vojaški službi. Znano je namreč, da je leta 1555 baron nemško-rimskega cesarstva, celjski glavar in pospeševalec protestantizma Ivan Ungnad (1493-1564) sicer neuspešno poskusil pridobiti grad Zgornja Kladuša. To je bil človek, ki je vsaj za silo obvladal slovenščino, ter je s svojimi le deloma uresničenimi idejami in načrti glede protestantskih knjig, zajel vse Slovane (katoličane, protestante in muslimane) na Balkanu tja do Carigrada.
Kranjci in (pokristjanjeni) muslimani
Hrvaški zgodovinarji so objavili več člankov o Kranjcih, ki so v zgodovinskih virih dokumentirani na področju Like in drugih hrvaških pokrajin. Tukaj so podatki o enem članku, katerega avtor je profesor na zagrebški Filozofski fakulteti, Hrvoje Petrić: O Kranjcima u hrvatsko-slavonskoj vojnoj krajini od kraja 16. do početka 18. stoljeća. Prilog poznavanju slovensko-hrvatskih veza u ranome novom vijeku, Podravina: časopis za multidisciplinarna istraživanja 18/35, Zagreb 2019, str. 177-189.
Med raziskovalci ni enotnega mnenja o času prihoda Kranjcev v Liko in njihovem izvoru. Njihovi sosedje so bili Vlahi in muslimani, ki so po umiku turške vojske ostali na habsburškem ozemlju in kmalu zatem pokristjanjeni. Med muslimani, ki so se iz Like umaknili v V. Kl. in okolico, so bili tudi znameniti epski junaki Tale Ličanin (bosanski »Don Kihot«) ter Mujo Hrnjica in njegovi bratje. Leta 1890, je hrvaški zgodovinar Radoslav Lopašić označil kot prišleke iz Like člane 13 plemen, ki so na področje V. Kl. prišli okoli leta 1689.
Rop cisterce Kostanjevica na Krki 29.7. 1736
Na Jakobovo nedeljo 29.7. 1736, v bližino cistercijanskega samostana Kostanjevica na Krki, so prišli uskoki/Vlahi iz okolice Velike Kladuše, ki so istega dne (ob pomoči rojakov iz Bele krajine) vstopili v samostan in ga temeljito oropali. Pri tem je bilo nekaj redovnikov ranjenih in celo smrtno ranjenih. Leta 1979, je o tem pisal zgodovinar Jože Mlinarič (1935-2021). Zakaj sem sploh omenil ta tragični dogodek? Predvsem zato, ker so slovenski zasledovalci uspeli ujeti enega od roparjev, Hasana Bissicha, drugim pa so sledili vse do habsburško-turške meje na rekah Glini in Glinici (oz. do področja današnje občine Velika Kladuša).
Leto dni pozneje je predstojnik kostanjeviške cisterce opat Alexander baron Taufferer pri ljublj. slikarju Francu Jelovšku naročil fresko z napisom, v katerem je kronogram njenega nastanka (1737): »ECCE IANVA COELI NON FVRES NEC VALLACHI NEQVE LATRONES AST IVSTI INTRABVNT IN EAM« (Glejte vrata nebeška, skozi katera ne bodo stopili ne tatovi ne Vlahi in ne razbojniki, ampak samo pravični.).Ta freska je od leta 1992 v ljubljanski Narodni galeriji: nekaj podatkov o njej mi je posredoval kolega Ivan Bogovčič.
Bojna, Bojnik, Bojanci in pl. ime »de Bojna«
Že v prvi polovici 13. stoletja sta v pisnih virih omenjeni največja reka na področju občine Velika Kladuša, Glinica in njen desni pritok Bojna. Slednja je dala ime gradu Bojnik in vasi Bojna. Leta 1577/78, so to področje zasedli Turki. Leta 1699 v Sremskih Karlovcih, je določena meja med habsburškim in turškim cesarstvom: tedaj so člani obeh državnih komisij porušili grad Bojnik in sicer izključno zato, ker je bil preblizu mejni črti. Slednja zdaj ločuje Bosno in Hrvaško: na bosanski in hrvaški del pa je razdeljena tudi vas Bojna (del vasi je v občini Velika Kladuša, del pa v občini Glina). Možno je, da je okoli leta 1593 po gradu Bojnik ter reki in vasi Bojna (Woina) dobila ime vas Bojanci (Woianze) pri Črnomlju, saj je njeno ime v bosanščini dejansko označba za prebivalce Bojne: (Bojanci).
Čeprav je bojna drugo ime za bataljon, menim, da sta reka in vas Bojna prisotni v plemiškem imenu avstro-ogrskega feldmaršala in ljubljanskega častnega meščana Svetozara Boroevića de Bojna (1856-1920), in sicer zato, ker je prav tam rojena njegova mati Stana Kovarbašić Boroević. Tudi v prvem desetletju 21. stoletja na področju občine Glina, so namreč živeli Kovarbašići.
 |
| Svetozar Boroević de Bojna (1856-1920) |
Avstro-ogrska armada v Veliki Kladuši 20.10. 1878
Svetozar Boroević de Bojna je bil častnik v avstro-ogrski armadi, ki je v zadnjih dneh julija leta 1878 vdrla v Bosno. Sodeloval je v več bojih in o tem napisal tudi knjigo. V tej armadi je bilo mobiliziranih tudi okoli 20 tisoč Slovencev. Nekateri avstro-ogrski častniki so zapisali, da so najbolj krvavi boji dokumentirani prav na področju Cazinske krajine. Usoda je hotela, da je šele 20. oktobra 1878 kot zadnja padla Velika Kladuša, ki je Sloveniji najbližje bosansko naselje. Zasedel jo je 1. lovski bataljon čeških strelcev iz Terezina, ki mu je poveljeval general Wilhelm von Reinländer (1829-1910). O tem so poročali slovenski in drugi časopisi. Tedaj je bila Velika Kladuša pravzaprav majhen trg z nekaj deset preprostimi hišicami. Bistveno večja ni bila niti v času, ko je leta 1895 Ljubljano prizadel hud potres, ki so ga čutili tudi prebivalci Velike Kladuše.
 |
| Časopis Slovenski gospodar 1878, str. 341. |
 |
| Passauer Tagblatt 26. oktober 1878 |
 |
| Zemljevid Velike Kladuše, ki ga je leta 1878 imel češki bataljon iz Terezina (Hrvatski povijesni muzej, Zagreb) |
 |
| General Wilhelm von Reinländer (1829-1910): mož je zadnja leta preživel v vili Maria v slovenskem Portorožu: njegova vila še danes stoji. |
 |
| Žig skladišča vojaške pošte v Vrnograču pri Veliki Kladuši |
Popisa prebivalcev iz let 1879 in 1885
Leta 1879, je imela Velika Kladuša status trga (bos. »trgovišće«): skupaj z okoliškimi vasmi Trnovi, Nepeke, Zagrad, Miljkovići, je imela 277 hiš s 1733 prebivalci.
Leta 1885 v Veliki Kladuši in v okoliških vaseh, je bilo 307 hiš s 1843 prebivalci (1813 - muslimani, 27 - rimokatoličani in 3 - pravoslavni)
Po prvem katastrskem posnetku iz leta 1886, je imela Velika Kladuša le 12 oz 16 hiš.
 |
| Razglednica: Velika Kladuša 1905 |
 |
| Razglednica: Velika Kladuša okoli leta 1910 (pred letom 1913) |
Knjiga Vere Kržišnik Bukić in članek Vesne Ilić
O Slovencih v Veliki Kladuši in okolici imamo le kratek zapis, ki ga je sestavil arhivist Mujo Koštić (1947-2024), zgodovinarka Vera Kržišnik Bukić pa ga je objavila leta 2007 v Ljubljani, v svoji knjigi z naslovom »Slovenci v Bosni in Hercegovini skozi pričevanja, spomine in literarne podobe 1831–2007«. Priseljevanje Slovencev v Bosno, so raziskovalci povezali s časom, neposredno pred in po avstro-ogrski okupaciji te dežele, ki je dokumentirana v drugi polovici leta 1878. To je trdila tudi učiteljica Vesna Ilić v članku z naslovom »Slovenski izseljenci v Bosni in Hercegovini med leti 1878-1883«, objavljenem leta 2016 v reviji Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, Zgodovina v šoli.
Osnovni šoli v Vrnograču in Veliki Kladuši
Že leta 1880/81 v vasi Vrnograč (Vranograč) pri srednjeveškem dvorcu Vranograd je bila zgrajena in je začela z delom ena najstarejših avstro-ogrskih osnovnih šol na področju Cazinske krajine. V njej je kot prvi delal učitelj z imenom Franc, ki je bil Slovenec. Edini, ki se je z njim ukvarjal, je bil že omenjeni Mujo Koštić, in sicer v knjigi z naslovom »Osnovna škola u Vrnograču 1880-2000«. Leta 2023, mi je Mujo Koštić povedal, da je našel še nekaj podatkov o učitelju Francu: žal sta objavo teh podatkov preprečila njegova bolezen in smrt.
Šele leta 1886, je bila zgrajena in je začela z delom šola v Veliki Kladuši.
Družina Hrovat
Tukaj predstavljam družino Hrovat: Johana/Ivana (1864-1930) in Marijeto/Margareto (1882-1958) z dekliškim priimkom Ložar ter njunih deset otrok: prvih šest so bile deklice, zadnji štirje pa dečki (Johana, Kristina, Marija, Hermina, Viktorija, Katarina, Anton, Ivan, Dragutin in Slavko, slednji je umrl v drugem letu starosti).
Ivan se je rodil v vasi Log Čezsoški v občini Bovec. Leta 1889, je prišel v Bosno in v vasi Gornji Ribnik pri Ključu služboval kot orožnik. Njegova žena Marijeta se je rodila v Dragomlju pri Domžalah. Leta 1897, se je preselila k svojemu stricu Mihaelu Kokalju, sicer okrajnemu glavarju v bosanskem naselju Ljubuški, ki je bil leta 1900 premeščen v mesto Ključ. Tukaj je spoznala Ivana in se z njim poročila. Kmalu po poroki sta živela v vasi Kulen Vakuf pri Bihaću. Leta 1903, je bil Ivan povišan v narednika in imenovan za poveljnika orožniške postojanke v Veliki Kladuši: tudi politično je bil dejaven kot simpatizer stranke HSS. Dokumentirane so njegove vezi z odvetnikom Antonom Groznikom, sicer Slovencem, ki je deloval v Cazinu.
 |
| Marijeta/Margareta Ložar Hrovat (1882-1958) |
 |
| Johan/Ivan Hrovat (1864-1930) |
 |
| Johan/Ivan Hrovat in njegovih devet otrok |
 |
| Anton/Ante/Tono Hrovat (29.4. 1915 - avgust 1941) |
Biografija Antona Hrovata
Rodil se je v Veliki Kladuši in v rojstnem kraju končal osnovno šolo. Po opravljeni maturi na gimnaziji v Karlovcu, v šolskem letu 1933/34, se je vpisal na zagrebško Pravno fakulteto. Leta 1939, je diplomiral in službo našel v zagrebški Seljački slogi.
Že kot gimnazijec v Karlovcu se je srečal delavskim gibanjem in idejami komunizma. Leta 1937, je postal član KPJ in po njenih navodilih deloval kot član legalne HSS. Aprila 1941, takoj po nemškem napadu na Kraljevino SHS in razglasitvi marionetske NDH, je iz Zagreba odšel v Karlovac, in sicer v skupino članov KPJ v kateri so bili Većeslav Holjevac (1917-1970) ter narodni heroji Josip Kraš (1900-1941), Nada Dimić (1923-1942) in Ivo Marinković (1905-1943). V juniju in juliju 1941, je deloval na področju Velike Kladuše, skupaj s člani skupine v kateri je bilo okoli 20 članov KPJ in podpornikov. Sredi julija 1941, se je odpravil na Petrovo goro in z nekaj člani KPJ organiziral ljudsko vstajo. V začetku avgusta 1941, so ga aretirali in umorili četniki in ustaši. Njegov grob ni znan.
 |
| Tono Hrovat: spomenica |
 |
| Bronasti poprsji: Tono Hrovat in narodni heroj Ibrahim Mržljak Mali (1924-1944): Hrovatovo poprsje je izdelal kipar Vladimir Herljević, Mržljakovo pa kipar Slavko Jančić, ki je bil po materi Slovenec. |
 |
| Ulica v Veliki Kladuši |
KUD Tono Hrovat Velika Kladuša
Leta 1939 v Veliki Kladuši, je Tone Hrovat utemeljil športno-kulturno društvo »Mladost« v karem so bili dejavni številni mladi ljudje. Leta 1952, so se spet zbrali člani tega društva, ki so preživeli Drugo svetovno vojno: to so bili prvi koraki kulturno-umetniškega društva Tono Hrovat. Poleg KUD-a in ulice po njem se je imenovala tudi gimnazija in srednja šola v Veliki Kladuši.
 |
| Viktorija/Vika Hrovat (21.12. 1910 - 6.12. 2008) |
Biografija Viktorije/Vike Hrovat
Viktorija Hrovat je edina nosilka partizanske spomenice s področja V. Kl. Po Drugi svetovni vojni je prejela Red za hrabrost i Red zaslug za ljudstvo. Doživela je globoko starost in umrla v Veliki Kladuši. Njeni posmrtni ostanki so pokopani v Cetingradu pri Veliki Kladuši.
Knjigarna Atheneum
Po zaprtju znamenite karlovške kavarne Aeroplan 18. junija 1938, v tej stavbi na stičišču Radićeve in Markezijeve ulice, je bilo odprtih več manjših trgovin: med njimi tudi knjigarna Atheneum v kateri sta delovala sestra in brat Hrovat: Viktorija in Tone. Knjigarna je odprta na pobudo članov KPH in je bila pravzaprav levičarski literarni klub v katerem se je zbirala pomoč za španske borce ter pripravljale delavske stavke in proslave praznika 1. maja. Pogosto so jo obiskovali tudi policisti Kraljevine SHS, kmalu po razglasitvi marionetske NDH pa je bila zaprta.
 |
| Karlovac: kavarna Aeroplan, po njenem zaprtju v tej stavbi je leta 1938 odprta knjigarna Atheneum |
Stavki Viktorije Hrovat
Viktoriji Hrovat smo danes hvaležni za marsikaj, kar je zapustila. To velja tudi za stavke v katerih je omenila prvega imama džamije v Vrnograču pri Veliki Kladuši, Smaila Buljubašića (1885-1943): »U istoj varoši ispod kuće Emine Dizdarević bila je jedna mala kuća u kojoj su živjeli hodža Buljubašić i njegova hodžinica. Poznati po svom poštenju otvorili su širom vrata Prvom partizanskom štabu koji je došao u Vrnograč. Hodžu izabraše za predsjednika partizanskog suda, a hodžinicu za kurira«. Smail Buljubašić je bil sicer ena prvih žrtev nemške vojaške operacije »Fall Weiss«, znane kot Bitka na Neretvi, ki se je začela z napadom nacistov na vas Vrnograč. Tukaj ga vidimo na umetniški sliki srbskega slikarja Aleksandra Lukovića Lukijana (1924-2014) iz leta 1983. Za njegovim hrbtom je džamija, ki jo je zgradil med letoma 1933-1935. 15. novembra 1935, je slovesno odprtje te džamije s številnimi fotografijami ovekovečil francoski fotograf Andre Zucca (1897-1973), znan predvsem po barvnih fotografijah, posnetih v Parizu v času nemške okupacije.
 |
| Imama Smaila Buljubašića nacisti peljejo na morišče (ta slika je danes v prostoru občine Velika Kladuša) |
Biografija Katarine/Kate Hrovat (2.11. 1912 - 9.3. 1976)
Od Topolšice do Velike Kladuše
Katarina Hrovat je v Spominih napisala nekaj stavkov o svojem bivanju v eni od vil sanatorija Topolšica. Zelo dragocen je njen opis osebja, bolnikov, Nemcev, komunistov, ki so jih zajeli gestapovci ter izredno težavne poti domov v V. Kl. prek Brežic, Zagreba, Karlovca in zdravilišča Topusko.Tukaj je nekaj njenih stavkov: »Tad sam bila samo pet dana kod kuće jer sam dobila poziv da idem u sanatorij u Topolšicu. Tono me dva puta posjetio u sanatoriju. Tad smo već pričali o svačem, a ne samo o mome liječenju. Prvi put me pitao jesam li ja za to da naši kupe knjižaru u Karlovcu i da Vika bude u toj knjižari, našto sam ja pristala... Nikad neću zaboraviti 6. april 1941. godine... Šef Božinović i dr. Stojadinović bili su jako potišteni. Prije rata u sanatoriju se po svim vilama puno pričalo o politici i u našoj iako smo bile same ženske... Svačega se bojim. Imam neku strašnu slutnju... Počela sam slabiti iako nas još bolje hrane nego prije. Kažemo da sve pojedemo da Nijemcima ne ostane ništa. Moja se pošta vraća. Promet obustavljen. Nijemci voze sve što su našli... Dolazi prvi maj 1941. godine. Nijemci slave. Sve službeno osoblje sanatorija mora ići na proslavu u Šoštanj 6km. Doktori idu pješice, odvezli im Nijemci auto. Kiša pada, ali svejedno idu, moraju. Ja sam taj dan vrlo tužna, mislim na svoje. Vraćaju se sa proslave biciklisti. Svi imaju crvene barjačiće sa haknkrojcom... Počeli su sanatorij raspuštati, na svaki voz po pet pacijenata ide«.
Spominska soba »Topolšica 9. maj 1945«
Kot sem že omenil, v času nemškega napada na ozemlje Kraljevine SHS 6.4. 1941, je bila Katarina Hrovat na zdravljenju v sanatoriju Topolšica. Ob 80. letnici zmage proti fašizmu opozarjam še na dejstvo, da je prav v menzi tega sanatorija vojni zločinec, general Alexander Löhr podpisal kapitulacijo nemške armade.
 |
| Spominska soba Topolšica 9. maj 1945 |
 |
| Dragutin/Drago Hrovat (21.8. 1922 - 12.5. 2012) |
Biografija Dragutina Hrovata
Rojen je v Veliki Kladuši. V rojstnem kraju je končal osnovno šolo, gimnazijo pa v Karlovcu. Med letoma 1940/1945, je študiral na zagrebški Veterinarski fakulteti. V Veliki Kladuši, je deloval kot veterinar in vsestranski kulturni delavec (ljubiteljski etnolog, zgodovinar in slikar), ki se je zelo zanimal za dokumentiranje in ohranjanje kulturne dediščine ter založniško dejavnost Doma kulture. Plod njegovih, več desetletij trajajočih aktivnosti, je bil bogat arhiv družine Hrovat, katerega del je končal v Muzeju USK v Bihaću, del pa je še vedno v V. Kl. Bil je poročen z Vidosavo Vido Hrovat: v zakonu sta se jima rodili dve hčerki. Umrl je v Veliki Kladuši, njegovi posmrtni ostanki pa so pokopani v Cetingradu.
Družina Mišmaš
V Veliki Kladuši so se člani te družine priselili iz Cazina in sicer zaradi boljših pogojev za gostinstvo in prevozništvo oz. furmanstvo. Od članov te družine tukaj omenim le Ljudevita/Ludvika, ki je študiral v Parizu in sedlarja Antona. Nagrada, ki jo vidite spodaj, je ena redkih stvari, ki jo je družina uspela ohraniti po Antonovi smrti. Člani družine še vedno imajo zemljiške posesti v Veliki Kladuši. Pred nekaj dnevi od dobrih ljudi iz Zagreba (ki jih bom pošteno citiral v razstavnem Katalogu) sem dobil toliko materiala o članih družine Mišmaš, da bi lahko celotno predavanje posvetil samo tej družini.
%20(1).jpg) |
| Nagrada, ki jo je leta 1921 v Sarajevu dobil Anton Mišmaš. |
 |
| Glavni trg v Veliki Kladuši v 50/60 letih 20. stoletja: pred hišo Mišmaš je avtobus. |
 |
| Nekdanja hiša družine Mišmaš okoli leta 2010 |
Družina Flak v Veliki Kladuši
V začetku 20. stoletja v Veliko Kladušo so se priselili tudi člani družine Flak: še vedno živijo v tem naselju. Njihova družinska hiša je v bližini glavnega trga: nasproti njej je vse do pred kratkim stala družinska hiša Hrovat.
 |
| Hiša Flak v Veliki Kladuši |
 |
| Ljudmila Rijavec Topić (1935-2018) |
Biografija Ljudmile Rijavec Topić
Rojena je v Obiliću na Kosovem. Leta 1955 v Somboru je končala učiteljišče in istega leta začela delati v osnovni šoli v vasi Rajnovac pri Veliki Kladuši. Nekaj časa je delala tudi v osnovni šoli v vasi Polje pri Veliki Kladuši. Po preselitvi v Veliko Kladušo je delala v obeh osnovnih šolah v tem naselju. V dveh mandatih je bila tudi ravnateljica osnovne šole »25. november« v Veliki Kladuši in se je v tej šoli tudi upokojila. Za svoje delo je prejela najvišje občinsko priznanje, Februarsko nagrado. V zakonu z Osmanom M. Topićem, je dobila dve hčerki. Po moževi smrti se je odselila v Pulj na Hrvaškem: tam je tudi umrla in tam so bili pokopani njeni posmrtni ostanki.
Drugi slovenski priimki v Veliki Kladuši
Jambor (trgovec in njegova žena Pepca sta bila omenjena v šaljivi pesnitvi »Vrabac«)
Kristan (dokumentiran kot upravnik pošte v V. Kl.)
Karšek
Ožbolt (omenjen v spominih Katarine Hrovat)
Vinter
Zega
 |
| Velika Kladuša okoli leta 1928 |
Slovenec Ivan Tomšič v Veliki Kladuši
23. 2. 1942 Veliko Kladušo, so prvič zasedli Titovi partizani. 12.3. 1942 v Veliki Kladuši, je kot delegat na II. konferenci KPH za okrožje Karlovac, sodeloval Slovenec Ivan Tomšič. O tem so pisali jugoslovanski in tuji raziskovalci, med njimi tudi Marko Attila Hoare: »Following the liberation, a rally was held at the town hotel, at which spoke Huska Miljković another native of Velika Kladuša and secretary of the District Committee for Velika Kladuša, with the head imam of the town by his side... The KPH held the 1st Okrug Conference of the Karlovac Okrug at Velika Kladuša on 23-24 March, attended by the senior Yugoslav Communists Vlado Popović and Vladimir Bakarić. Of the fifty-three elected delegates to attend the meeting, thirty-two were Serbs, seventeen were Croats, three were Muslims and one a Slovene«.
Marko Attila Hoare, The Bosnian Muslims in the Second World War: A History, London 2013, str. 57.
 |
| Hotel v Veliki Kladuši, ki je v marcu 1942 gostil II. konferenco KPH za okrožje Karlovac: med 53 delegati, je bil tudi Slovenec iz Karlovca Ivan Tomšič. |
 |
| Delegati II. konference KPH za okrožje Karlovac v hotelu v Veliki Kladuši: med njimi se vidi tudi Ivan Tomšič. Foto: Vladimir Bakarić (1912-1983). |
 |
| Spominski plošči na starem hotelu Bosna v središču naselja Velika Kladuša |
Slovenci v Veliki Kladuši v drugi polovici 20. stoletja
Da so bili Slovenci zelo aktivni pričajo občinska priznanja ter tudi dejstvo, da so bili nekateri proglašeni za častne občane.
 |
| Naselje Velika Kladuša v 60. letih 20. stoletja |
 |
| Grb krajevne skupnosti Glinica iz leta 2016, ki sta ga ustvarila akademska slikarka Marija/Marjanca Prelog in Husein Sejko Mekanović. Prav zaradi tega grba sem začel raziskovati kulturno zgodovino področja občine Velika Kladuša. |
 |
| Razglednica iz leta 1984/85: Velika Kladuša |
Ni komentarjev:
Objavite komentar