»Zdravo djeco! Iz Bosne ste došli u Sloveniju?«

                Prvič objavljeno 16.10. 2007. na slovenskem portalu www.bosnjak.si

Pred približno petimi leti mi je ugledni slovenski zgodovinar prof. dr. Ignacij Voje povedal, da je bilo po koncu druge svetovne vojne na slovenskem ozemlju veliko sirot brez staršev iz Bosne in Hercegovine. Predstavil mi je del življenjske zgodbe ene od teh sirot (študenta, ki je v 60. letih 20. stoletja diplomiral na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete) ter predlagal da sirotam posvetim tudi kakšen svoj tekst. Kmalu potem mi je v roke prišel leta 1980 v Radovljici objavljen zbornik »Tito pri nas«, ki sta ga uredila Majda Odar in Jošt Rolc. V omenjenem zborniku (v zapisu, ki ga je na straneh 15 – 17 objavila vzgojiteljica Julka Napast) sem našel nekaj zelo zanimivih podatkov o sirotah brez staršev iz Bosne in Hercegovine.

Pred nekaj dnevi sem zapis Julke Napast posredoval tudi študentki, ki se zelo zanima za bošnjaško skupnost v Republiki Sloveniji. V upanju da bom prišel do novih podatkov o tej temi zapis želim posredovati tudi bralcem na novem bošnjaškem internetnem portalu: »1947. leta sem bila zaposlena kot vzgojiteljica v mladinskem domu v Preddvoru, kjer je živelo okoli 120 otrok slovenskih Korošcev iz Avstrije, sirot brez staršev iz Bosne in Hercegovine in sirot vojvodinskih Nemcev. Nenavadna mešanica nacionalnosti, različnih običajev in navad je bila to, skupno jim je bilo le otroštvo brez otroštva. Posebno bosanski otroci so med vojno preživeli strahote, ki bi še odrasle zrušile. Bili so priče požiganju, zverinskemu divjanju ustašev in esesovcev. Ni jih bilo malo, ki so jim pred očmi posilili matere, sestre, jim pobili vse najbližje…Ti otroci niso imeli otroštva, niso imeli toplega doma. Hodili so s partizanskimi enotami v mrazu, snegu, dežju, postelj skorajda niso poznali, za šolsko učenje je bilo le malo časa. Partizansko življenje, strah…borba okrog njih – to so bile njihove izkušnje, zato jim je Tito predstavljal vse, česar niso imeli, pa bi otroci morali imeti: bil jim je oče, vzornik, junak, bil je sinonim za svobodo in lepši jutri. Ko so poleti 1947. leta izvedeli, da je tovariš Tito na Brdu, so ga želeli videti. Čez nekaj dni smo se z avtomobili odpeljali na Brdo. Sprejeli so nas na vrtu, kjer so nas čakale lepo pogrnjene in s sladkarijami obložene mize. Posedli smo in kmalu se nam je pridružil tovariš Tito. Kako naj vam opišem to srečanje, enkratno vzdušje sproščenosti in otroške prisrčnosti? Tito je otroke pozdravil, kakor da so stari znanci: »Zdravo djeco! Iz Bosne ste došli u Sloveniju?« Otroci so se pognali pokonci in drug čez drugega klicali: »Tito, Tito…!« Objemali so ga, se ga oklepali okoli kolen, kot se otroci stiskajo le k svojim staršem, ko iščejo zavetja. Skakali so okoli njega brez predsodkov in treme, kot da se poznajo že zelo dolgo. Tovarišice smo jih poskušale nekoliko umiriti, a nam ni uspelo. Pogovarjali so se dolgo, o vsem mogočem. Povedali so mu, kako se imajo, kaj jih tare, skupaj z njimi obujali spomine na svoje rojstne vasi. Tito jih je spraševal, če imajo še koga v domači vasi. »Nemamo!« so odgovarjali. »Celo življenje je še pred vami, koliko lepega boste še doživeli! Vendar nikoli ne pozabite žrtev svojih staršev za svobodo!« jih je bodril Tito. Nanj so se obračali kot na enega izmed »svojih«, prisrčno, kot na človeka, ki jim je najdražji. Mali Petrček mu je sedel v naročje: »Tito, ja tebe toliko volim, zar i ti mene?«. »Seveda te imam rad«, ga je stisnil k sebi predsednik. Otrok se je dobesedno ugnezdil v njegovo naročje in ga o vsem spraševal. Zakaj ima toliko medalj…? Potem je Tito otrokom ponudil pripravljene slaščice, sam pa je prisedel k nam, vzgojiteljicam. »Ti otroci so pretrpeli toliko gorja, če morete, jim nudite drugi dom!« je dejal. Zanimali so ga problemi, s katerimi se pri vzgoji srečujemo. O otrocih vojvodinskih Nemcev je rekel: »Otroci niso krivi za ravnanja svojih staršev, tudi oni bodo zrasli v poštene državljane!« Spraševal nas je, kakšno prehrano imamo, če je sadja dovolj, saj so ti otroci zelo podhranjeni, če se dobi kaj bonbonov, kam hodimo na izlete…Tovariš Tito se je mudil na Brdu cel mesec. Ves čas je skrbel, da so nam poslali vse, česar bi nam utegnilo manjkati: sadje, igrače, slaščice, bonbone. Poskrbel je, da smo otroke peljali na izlet na Jezersko, kjer smo si ogledali karavlo, obiskali smo Bohinj, Bled, kjer smo bili na kosilu v Vili Bled. Najbolj nepozabno pa je bilo, ko nam je odstopil modri vlak, da smo si šli ogledat Postojnsko jamo. To je bilo nekaj za otroke. Kjerkoli smo se peljali in ustavili, so se zbrali ljudje in čakali Tita. Na železniški postaji v Postojni se je zbrala velika množica ljudi, ki je bila kar nekoliko razočarana, ko je videla izstopati iz vlaka le otroke.«.