Asan-Aginka

Krajnska Čbelica, Tretje bukvice, Drugi natis (uredil Miha KASTELIC, natisnil Jožef BLAZNIK) Ljubljana 1849, str. 55-58.

Kaj se béli v gôri tam zeleni?

Ali sneg je? Ali so labudje?

Ako bil bi snég, bi bil žé skopnel:

Odleteli bili bi labudje.

Ni ne snég to, niso ne labudje,

Ampak šotor Aga Asan Aga,

Tam leži nevsmiljeno izranjen.

Obiskále mati ga, no sêstra,

Žena ni zamogla od sramôte.

Kadar je od ran mu bilo bolje,

Je poročil svôji zvésti žêni:

»Ne počakaj me u béli hiši,

Ne u hiši, ne u rodu môjim!«

Ko gospá leté beséde sliši,

Še u grozno žalost zakopana,

Jeli téptat' kônji po dvoriši:

Koj pobégne Asan-Aginíca,

Vrat si lômit 'z line previsôke;

Za njo têče dvôje hčerik milih:

»Verni se preljuba mati naša!

Niso to naš ôče Asan-Aga,

Ampak ujic Béže Pintoróvič«

Tu se verne Asan-Aginíca,

Krog vratú obesila se bratu:

»Gledej, bratec! Toliko gerdôbe!

Od peterih me otrók proč goni!«

Béže molčal, nič ni pregovoril

Ampak, v židano je môšnjo ségel,

Dati sêstri pismo razločila,

Gréde k materi naj svôji stari,

Znade naj se zopet omožiti.

Kadar pismo je gospá prebrala,

V čelo kušnila dva sina svôja,

Hčerik dvoje v ličica rudéče:

Al od maliga v zibéli sinka

Mati kar ne more se ločiti;

Ampak brat za róko sêstró prime,

Komaj je istergal jo od sina,

Komaj vergel préd-se na konjiča,

Ide ž-njo prot' beli domovini.

Malo časa je pri svôjih bila,

Malo časa, ne nedéljo celo,

Dôbra žêna, in od hiše dobre:

Dôbro žêno hoč'jo na vse kraje,

Tudi vel'ki župan Imoščanov.

Ona brata svôjiga prosila:

»O, moj bratec! tega le nikari!

Ne omôži me z nikomur dalje!

De sercé ne poči révi méni,

Vidim potlej naj sirote svôje!«

Ali Béže ni za prošnjo maral,

Da sestro županu Imoščanov.

Ondi brata svôjiga naprosi,

De napiše pismo, lístik béli,

Ter županu pošlje Imoščanov:

»Prav lepó nevésta te pozdravi,

V pisanji te po mêni prosi,

Kadar bo gôspoda v svate zbrana,

Iti po nevésto v hišo belo

De prinêseš dolgo pokrivalo,

Z tim se bode ona vsa pokrila,

Kadar pojde mémo hiše Aga,

De sirót ne vidi réva svôjih«.

Kadar béli list županu pride

Je gospôdo v svate si nabiral,

Svate zbral po ljubico si ide.

Srečno svatje pridejo k nje dômu

Srečno so z nevesto se vernili.

Kadar mémo Aga hiše gréjo,

Jo iz ôkna vgledasté dvé hčérki:

Dvoje sinov têklo ji naproti,

Materi sta svoji govorila:

»K nami zavi se ljuba mati naša!

De mi têbi južinati damo«.

Ko to sliši Asan-Aginíca,

Starašinu svatov govorila:

»Za Bogá, brat, svatov starašina!

Unkraj dvora kônje mi ustavi

De sirote obdarujem svôje«.

Unkraj dvora kônji so obstali:

Vse otrôke berhko obdarila;

Sinam dade čižme pozlačene,

Hčerama da céliga mezlana,

Nar še manjimu v zibéli sinku,

Njemu pošlje židane bregéše.

To razglédal Aga Asan-Aga,

Koj pokliče dvoje sinov svojih:

«Pojte semkaj, ve sirôti môji!

Kadar se usmiliti kar neče

Mati vaša duše kamenite«.

Ko to sliši Asan-Aginíca,

Z licem bélim je na zémljo padla

Tam na mestu dušo izdihuje,

Vidit' žalostna sirote svoje