petek, 29. maj 2015


    


                               GMAJNA – SIMBOL SLOVENSTVA


                                          O večpomenskosti besede gmajna  
                                                                                   
V slovarju sodobnega slovenskega knjižnega jezika, je bilo zapisano, da beseda gmajna pomeni izkoriščano oziroma zatirano ljudstvo in neobdelan, na redko porasel svet, ki je skupna last vaščanov. Ta beseda, je sicer nastala v srednjem veku, izhaja pa iz nemške besede gemeinsam v pomenu »skupno«. Že v petnajstem in v šestnajstem stoletju, so bili z njo označeni kmečko ljudstvo, skupna zemljiška posest in evangeličanska cerkvena občina. Od tedaj do danes se drži besede gmajna prizvok revščine zato ni čudno, da je postala sinonim za zatirano kmečko ljudstvo oziroma za revno pokrajino, kjer kradejo dragoceni prostor brin, robida, ruj in šipek. Ponekod se z njo označuje tudi gozd. Za slovensko narodno in nacionalno identiteto, je skupna zemljiška posest – gmajna skorajda enako pomembna, kot Jadransko morje ali gora Triglav. Namreč, v srednjem veku in pozneje, je obramba slovenstva večkrat terjala poistovetenje z gmajno ter kmečkimi šegami in navadami. To je vedel tudi največji slovenski pesnik France Prešeren (1800-1849), ki je v »Sonétni vénec« zapisal verz: »Od tód samó kervávi púnt poznámo, boj Vitovca in rópanje Turčije«. Posebno pozornost je zaslužil ilegalni časopis »Gmajna«, ki je v tridesetih letih 20. stoletja izhajal v Gorici. Leta 2015 se spominjamo dogodkov izpred petstotih let, ko se je na skorajda celotnem današnjem slovenskem državnem ozemlju začel največji kmečki punt oziroma upor, ki se je razvil iz kmečkih zahtev po »stari pravdi« ter po tisti meri in načinih podložniškega obremenjevanja, ki so bili v navadi pred poskusom plemičev, da bi okrepili povezanost zemljiškega gospostva in povečali svoje dohodke. Kmetje so se borili za napredek in boljše življenjske pogoje, plemiči pa so se trudili, da bi kolo zgodovine obrnili nazaj. V času tega kmečkega upora na enem nemškem letaku, so bile natisnjene tudi prve slovenske besede »Stara prauda« in »Leukhup leukhup leukhup leukhup woga gmaina«, ki so v bistvu puntarska gesla. S tem besedilom želim opozoriti na večpomenskost besede gmajna in velik simbolni pomen, ki ga je imela ta beseda za Slovence.

Albrecht Dürer (1471-1528): Una vilana vindisch (Slovenka iz leta 1505) VIR:


Marija zavetnica s plaščem: okoli leta 1504 je nastala ta freska v cerkvi Svetega Primoža in Felicijana nad Kamnikom. VIR:




           Arheološko najdišče Stare gmajne pri Vrhniki in najstarejše kolo na svetu      

          
Arheološko najdišče Stare gmajne leži na istoimenski ledini na jugozahodnem delu ljubljanskega barja in približno sedemstopetdeset metrov severovzhodno od zaselka Podgora pri Verdu, ki je del občine Vrhnika. Med letoma 1992-2002 na tem arheološkem najdišču, so arheologi iz ljubljanskega Inštituta za arheologijo ZRC SAZU odkrili ostanke eneolitskega, koliščarskega naselja. 29.3. 2002 na dnu enega drenažnega jarka, so odkrili tudi leseno kolo in os, ki se je snela s kolesa. Vrhniško leseno kolo je vzbudilo veliko zanimanje domače in tuje strokovne ter tudi laične javnosti. Gre pravzaprav za približno pet centimetrov debelo kolo, ki je ohranjeno do dveh tretjin in v premeru meri dvainsedemdeset centimetrov. Sestavljeno je iz dveh jesenovih plošč, ki sta bili spojeni s štirimi hrastovimi zagozdami. Na sredini kolesa je pravokotna odprtina kamor je bila nasajena sicer precej boljše ohranjena, stoštiriindvajset centimetrov dolga in iz enega kosa lesa izdelana os. Zaključek osi - pesto ima pravokotno obliko in nalega v odprtino kolesa. Os je bila na kolo pritrjena s hrastovimi zagozdami, kar pomeni, da se je pri premikanju vrtela skupaj s kolesom. Dejstvo je tudi, da je kolo z osjo ustvaril spreten mojster in odličen poznavalec lesnih vrst. Leta 2003, so strokovnjaki iz enega dunajskega laboratorija potrdili, da je kolo z osjo sočasno s koliščarsko naselbino Stare gmajne v kateri je bilo odkrito. S pomočjo stratigrafskih podatkov, dendrokronoloških raziskav in radiokarbonske metode, so ga namreč datirali v čas med letoma 3360-3080 pr.n.š. To pomeni, da gre za kolo, ki je staro okoli pettisočdvesto let in je najstarejše kolo na svetu. Po mnenju nekaterih strokovnjakov, je bilo kolo z osjo sestavni del podvozja dvokolesnega voza, ki ga je vlekla goveja vprega. Kakorkoli že, tehnološka dovršenost in starost uvrščata to kolo in os v sam vrh svetovne kulturne dediščine.


Najstarejše kolo na svetu. VIR:


                            »...Leukhup leukhup leukhup leukhup woga gmaina...«                                              

Od konca februarja do konca julija leta 1515, je bil dokumentiran kmečki upor, ki je z izjemo Goriške zajel skorajda vse današnje slovensko ozemlje. Upor je organizirala slovenska kmečka zveza (nem. Windischer Bauernbund). V literaturi je ta upor znan tudi kot vseslovenski kmečki upor. V njem je sodelovalo okoli osemdeset tisoč kmetov oziroma več kakor desetina celotnega števila prebivalstva. Kot glavni vzrok za upor je potrebno poudariti nove in občutno višje denarne davke deželnoknežjim uradom, ki jih na milost in nemilost turškim roparjem prepuščeni kmetje niso mogli plačevati. V svojih bornih bivališčih, so se lahko sklicevali le na staro pravdo, ki je bila zapisana v starih urbarjih. Že leta 1514 v okolici Polhovega Gradca na posestih Gašperja Lamberga, so bili dokumentirani večji nemiri. Povod za začetek vseslovenskega kmečkega upora je potrebno iskati na Kočevskem, saj je šel grof Jurij Thurn tako daleč, da je celo zasužnjeval in prodajal podložnike iz sosednjih zemljiških gospostev. Kakor koli že, v prvi polovici meseca marca na gradu Friedrichstein, so uporni kmetje smrtno ranili Jurija Thurna in njegovega osovraženega oskrbnika Gregorja Steržena. Njuna smrt je dala slovenski kmečki zvezi močan zalet. Kmalu zatem so bili v plamenih plemiški gradovi na Kranjskem, Štajerskem in na Koroškem. Z obzidja gradu Mehovo so puntarji vrgli obglavljeni trupli grajskih gospodov, grajsko gospo pa so nagnali na poljsko delo. Naglica s katero se je širil kmečki upor je presenetila meščane in plemiče. O voditeljih upora pisni viri ponujajo precej skromne podatke. Nekaj več vemo le o voditeljih upora na Kranjskem. Med njimi so bili tudi Cucuk, »krofasti krojač« in kmet Klander iz okolice Radovljice. Slednji je poskusil dati uporu tudi versko ozadje, saj je blagoslavljal križe in svete podobe na katere so puntarji prisegali in jih imeli za svoje bojne zastave. Zanimivo je, da so se uporniška gesla »Stara prauda« in »Leukhup leukhup leukhup leukhup woga gmaina« ohranila v nemški sramotilni pesmi oziroma na enem leta 1515 tiskanem letaku o poraženih kmečkih puntarjih v bitki pri Celju. Omenjeni gesli sta tudi prve slovenske tiskane besede. V mesecu aprilu je nemško-rimski cesar Maksimilijan uporabil kmečki upor zato, da je zlomil moč plemstva in okrepil svojo oblast. Zelo ljubeznivo, je namreč sprejel predstavnike slovenske kmečke zveze in jim obljubil posebne komisarje, ki jim bodo pomagali, da pridejo do stare pravde. Naivni kmetje, so mu verjeli in šele ob koncu upora spoznali svojo zablodo. V mesecu juniju za pomoč v boju z upornimi kmeti, so plemiči zaprosili cesarja Maksimilijana. Ta jim je poslal deželno vojsko, ki je do konca meseca julija zadušila punt in strogo kaznovala puntarje. Številnim med njimi, so vzeli imetje in življenje. Tisti, ki so preživeli, so s tlako morali nadomestiti vso škodo, ki so jo utrpeli plemiči. Poleg tega, vsako leto, so morali plačevati poseben davek tako imenovani »uporniški pfenig«. 

                                

Nemški letak iz leta 1515. VIR:

Grad Friedrichstein v devetnajstem stoletju. VIR:


Bernhard Strigel (1461?-1528): Družina nemško-rimskega cesarja Maksimilijana okoli leta 1515.VIR:https://mydailyartdisplay.wordpress.com/2011/01/16/maximillian-i-with-his-familyby-bernhard-strigel/
                                        Primož Trubar (1508?-1586) in gmajn jezik
Avtor prvih tiskanih knjig v slovenskem jeziku in protestantski duhovnik Primož Trubar se je rodil v nekdanjem Šklópovem mlinu pri Raščici pri Velikih Laščah materi Jeri Trubar ter podložniku turjaških grofov, mlinarju, tesarju in mitničarju Mihi Malnarju. Že v času študija ga je tržaški škof Pietro Bonomo (1458-1546) seznanil s protestantskim verskim gibanjem Martina Luthra (1483-1546). V tridesetih in štiridesetih letih šestnajstega stoletja zaradi razširjanja Luthrovih idej se je močno zameril najvišjim predstavnikom ljubljanske nadškofije. Leta 1548 v Ljubljani, so mu sicer v odsotnosti sodili tako predstavniki deželnega kot cerkvenega sodišča. Slednji so mu zaplenili hišo v Ljubljani, šentjernejsko župnijo in celjski beneficiat. Ker mu je deželno sodišče izreklo zaporno kazen, je še istega leta postal tudi deželni odpadnik, saj je moral na skrivaj prvič pobegniti v Nemčijo. V Nürnbergu pod mentorstvom teologa Veita Dietricha (1506-1549) se je vključil v luteransko skupnost in že v mesecu maju leta 1548 v Rothenburgu, je postal pastor. Tam se je tudi poročil s Kranjčanko Barbaro Sitar, s katero je imel štiri otroke. Takoj po prihodu v Nemčijo, je začel uresničevati zamisel, da bi s pomočjo tiska seznanil Slovence s protestantsko vero. Verjel je, da sta čas in prostor naklonjena tej veliki ideji. Zavedal se je svoje vloge pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. Njegov gmajn jezik je sicer sopomenka za preprost nadnarečni kranjski jezik in živi govor, ki izhaja iz dolenjščine, gorenjščine in ljubljanščine. Gmajn jezik kot osnovo za prvo slovensko knjižno normo je omenil tudi v delu »Svetiga Pavla ta dva listi«: »Tu pravu zastopnu očitu pridigane v ti cerkvi (s. Paul) čez vse velike daruve inu kunšti, čez vse žlaht jezike inu čez vse božje službe visoku hvali inu povišuje. Inu vuči, veli ter z dostimi argumenti inu perglihami spričuje inu trdi de tu s pismu inu ta evangeli se ima s tejm zastopnim sledne dežele gmajn jezikom tedaj, kedar ti krščeniki v cerkvi vkupe prido, brati, pejti inu pridigati...Ampak kedar se v ti cerkvi s tejm zastopnim gmajn deželskim jezikom bere, poje inu pridiguje, taku od tiga ta cerkov, tu je ta gmajna vseh vernih, bo v ti veri potrjena, pobulšana inu potroštana«. Zanimivo je, da njegova reforma pisave ni bila tako uspešna, premišljena in posrečena kot jezikovna norma.


Primož Trubar. VIR:


                                                Evangeličanska cerkvena gmajna
                                                                                       
Kot eden prvih in najpomembnejših članov evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi na Slovenskem Primož Trubar je bil prepričan, da bodo imele knjige ključno vlogo pri širjenju nauka Martina Luthra med Slovenci. Pripravil je skoraj dve tretjini knjig, ki so jih v šestnajstem stoletju v slovenščini objavili protestantski pisci. V svojih knjigah nikjer ni omenil kmete, ki so leta 1515 sodelovali v vseslovenskem kmečkem uporu. Njega je zanimala izključno evangeličanska cerkvena gmajna oziroma občina. Imel jo je v mislih tudi v znamenitem stavku, ki ga je objavil leta 1564 v delu »Slovenska cerkovna ordninga«: »Obena dežela ne mejstu ne gmajna ne mogo prez šul, prez šularjev inu prez vučenih ludi biti, ne deželskih ne duhovskih riči prov ravnati ne obdržati«. Zanimivo je, da tudi ta njegova gmajna ni bila nič manj revolucionarna od gmajne, ki je sodelovala v vseslovenskem kmečkem uporu leta 1515, saj ga je zaradi njene ureditve oziroma že omenjene knjige in vzpostavitve zelo nenavadnega vseslovenskega cerkvenega reda drugič in za vedno v Nemčijo pregnal deželni knez Karel II. Habsburški (1540-1590), ki je bil zaveden katoličan. Po določilih augsburškega verskega miru sklenjenega 25.9. 1555, je namreč cerkveni red smel izdajati samo deželni knez. Poleg Trubarjevih knjig na razvoj evangeličanske cerkvene gmajne na Slovenskem, je močno vplival tudi prevod celotnega Svetega pisma v slovenščino, ki ga je opravil Jurij Dalmatin (1547?-1589). Njegov prevod Svetega pisma, so uporabljali tudi katoliški duhovniki. Med letoma 1578-1599 na Slovenskem, so bile najugodnejše razmere za širjenje Luthrovega nauka, saj je takoj za tem sledila protireformacija in šele 13.10. 1781 podpisani tolerančni edikt cesarja Jožefa II. (1765-1790), je omogočil javno delovanje protestantov. Danes na ozemlju Republike Slovenije v štirinajstih evangeličanskih cerkvenih gmajnah (Apače, Bodonci, Domanjševci, Gornji Petrovci, Gornji Slaveči, Hodoš, Križevci, Lendava, Ljubljana, Maribor, Moravske Toplice, Murska Sobota, Puconci in Selo) živi okoli dvajset tisoč protestantov.

Dalmatinova biblija. VIR: 

Govče pri Žalcu: evangeličanska cerkev. VIR:


                                                             Kraška gmajna  
                                                                                                                          
Že v bronasti dobi na obmorski planoti Kras, zaradi postopnega izsekavanja gozda in pašne živinoreje, je nastal pomemben del naravne in kulturne dediščine, ki so mu v začetku dvajsetega stoletja avstrijski botaniki dali ime kraška gmajna (nem. Die Karstheide). Gre pravzaprav za pašnik. Na plitvi, rdečkasti, od sonca ožgani in z apnenčastim skalovjem posuti kraški prsti, so se namreč razvili travniki s številnimi in pretežno nizko rastočimi rastlinskimi vrstami, ki odlično prenašajo muljenje, teptanje in pomanjkanje vode. Poleg skalnega glavinca iz družine nebinovk (lat. Centaurea rupestris) in nizkega šaša (lat. Carex humilis) iz družine ostričevk, kot močno razširjenih rastlinskih vrst, v kraški gmajni je mogoče najti tudi precej redke rastlinske vrste, kot sta to Tommasinijev petoprstnik (lat. Potentilla tommasiniana) in svišč (lat. Gentiana primaticcia). Največ rastlin v kraški gmajni cveti od marca do avgusta. Med njimi ne manjka niti medonosnih oziroma čebelam koristnih in zanimivih rastlin. Škoda je le, da je v zadnjih petdesetih letih zaradi opustitve pašne živinoreje na kraški gmajni vse bolj opazno naravno širjenje grmičevja. Poleg brina (lat. Juniperus communis), robide (lat. Rubus fruticosus), ruja (lat. Lotinus coggygria)  in šipka (lat. Rosa canina) znanilci tega procesa, so še črni bor (lat. Pinus nigra), črni gaber (lat. Ostrya carpinifolia), mali jesen (lat. Fraxinus ornus), puhasti hrast (lat. Quercus pubescens) in rešeljika (lat. Prunus mahaleb). Kraška gmajna je torej pašnik, ki še danes priča, da so zaradi izsekavanja gozdov, pretirane paše in erozije tal s Krasa postopno izginili obsežni hrastovi in drugi gozdovi na katere danes spominja tudi ime vasi Hrastovlje. Za Slovence ima poseben pomen kraška gmajna v Bazovici pri Trstu, saj so namreč prav na tej gmajni 6.9. 1930 italijanski fašisti ustrelili Ferdinanda Bidovca (1908-1930), Frana Marušiča (1906-1930), Zvonimirja Miloša (1903-1930) in Alojza Valenčiča (1896-1930), ki so bili člani podtalne organizacije »TIGR«.



Kraška gmajna v jeseni. VIR: http://www.lokalno.si/2011/11/03/69851/aktualno/FOTO_Ko_zazari_ruj_nad___usesi_Istre/


Navadni ruj je grm, ki je verjetno najbolj zaznamoval kraško gmajno. VIR: http://www.gozd-les.com/slovenski-gozdovi/grmovnice/ruj


                                               Gmajna na Hrvaškem in v Bosni  
                                                                         

Tudi na Hrvaškem ter v Bosni je bila dokumentirana gmajna kot pašnik in na redko porasel svet, ki je skupna last vaščanov. Gre predvsem za tiste dele hrvaškega in bosenskega ozemlja, ki so bili več stoletij sestavni del habsburškega Cesarstva. Gmajno ponekod poznajo tudi pod imenom gemajda. Zanimivo je, da se na Hrvaškem ljudje precej pogosto sklicujejo na rek »kot bik na gmajni« s katerim označujejo brezdelneža oziroma lenuha. Gmajna se imenuje tudi glasilo hrvaške občine Čavle pri Reki: v njem je bila gmajna predstavljena kot občinska posest in nikogaršnje ozemlje, ki je imelo velik pomen v družbenem življenju. V Bosni je gmajna silno redek pojav. V krajevni skupnosti Glinica, ki je del bosenske občine Velika Kladuša, je dokumentirana gmajna, ki se je raztezala na približno petsto hektarjih zemljišča. O njenem velikem družbenem pomenu priča toponim »Kolište«. Ta gmajna je prav gotovo srednjeveški relikt: možno je, da je bila del katere od posesti ob rečici Glinici, ki sta se v srednjem veku imenovali Budimerić in Raten oziroma »...terra Raten super fluvium glinyza...«. Leta 1211, je madžarski kralj Andrej II. (1205-1235) podaril posest Raten novoustanovljenem cistercijanskem samostanu Blažene Device Marije v hrvaškem naselju Topusko. Kakor koli že, leta 1448, je bil omenjeni samostan priključen cisterci v Stični. To seveda pomeni, da so lahko stiški opati prišli v neposreden stik tudi z ljudmi, ki so živeli na samostanski posesti Raten. V drugi polovici petnajstega stoletja zaradi vdorov Turkov je bil samostan v naselju Topusko razpuščen. Zanimivo je, da so bili med letoma 1549-1555 v okolici naselja Topusko dokumentirani večji kmečki nemiri v katerih so sodelovali tudi kmetje s posesti Budimerić in Raten. V prvi polovici dvajsetega stoletja je bila gmajna ob rečici Glinici v bistvu pašnik in skupna posest prebivalcev vasi Glinica, Brezovo Polje in Pecka. Leta 1947, je bila gmajna odvzeta prebivalcem omenjenih vasi in nacionalizirana. Približno dvajset let pozneje, so jo pogozdovali. Danes je to v bistvu mogočen borov gozd, ki ga obkrožajo številni toponimi povezani s pašno živinorejo.
 
Naslovnica glasila občine Čavle. VIR:
Družinska hiša Hasage Pehlića v petdesetih letih 20. stoletja: povsem v ozadju se vidi del vasi Brezovo Polje in del gmajne v krajevni skupnosti Glinica. VIR: Fotografija je last družine Pehlić.

Pogled na del gmajne v krajevni skupnosti Glinica. VIR: avtorjev arhiv
                                                                                                      
                                                    Gmajna v besedi in pesmi  
                                                                                             
Vse do druge polovice devetnajstega stoletja pesnikov in pisateljev niso kaj dosti zanimali kmečki upori in skupne posesti slovenskih kmetov. Precej več pozornosti, so namenili turškim vpadom. O tem na svojevrsten način pričajo tudi verzi iz narodne pesmi »Gospod Raubar« v kateri je sicer opevan baron in poveljnik deželne konjenice Adam Ravbar, ki se je leta 1593 pri Sisku bojeval proti Turkom: »Če nam Tur'k uzeme Sisek, Mesto Ibljana bo pokrajna, Kranjska dežela Turska gmajna«. Odnos do kmetov in njihovih posesti se je začel koreniteje spreminjati približno od časa, ko se je v hiši na vaški gmajni na Muljavi rodil avtor prvega slovenskega romana Josip Jurčič (1844-1881) oziroma, ko je bila leta 1849 v celotnem habsburškem Cesarstvu tudi formalno-pravno ukinjena fevdalna ureditev. Od tedaj pa do današnjega dne je bila tudi beseda gmajna omenjena v skorajda vseh književnih zvrsteh. Najpogosteje jo srečamo v pesmih, kmečkih povestih, dramah in romanih pod katerimi so se podpisali Franc Treiber (1809-1878), Primož Košat (1819-1885), Anton Aškerc (1856-1912), Peter Bohinjec (1864-1919), Joža Lovrenčič (1890-1952), France Bevk (1890-1970), Prežihov Voranc (1893-1950), Srečko Kosovel (1904-1926), Bratko Kreft (1905-1996), Oskar Hudales (1905-1968), Mile Klopčič 1905-1986), Alojz Kocjančič (1913-1991), Vinko Beličič (1913-1999), France Balantič (1921-1943), Karel Destovnik Kajuh (1922-1944), Andrej Hieng (1925-2000), Ciril Zlobec (rojen leta 1925), Janez Menart (1929-2004), Pavle Zidar (1932-1992), Pavel Medvešček (rojen leta 1932), Ace Mermolja (rojen leta 1951) in Marko Kravos (rojen leta 1943). Med najbolj znane pesmi v katerih je mogoče najti besedo gmajna sodijo štiri pesmi, ki so jih napisali Franc Treiber, Primož Košat, Srečko Kosovel, Mile Klopčič in Karel Destovnik Kajuh. Tukaj jih želim posebej predstaviti.



Ovitek za knjižno izdajo drame Bratka Krefta, ki ga je ustvaril slikar Gojmir Anton Kos (1896-1970). VIR: http://sl.wikipedia.org/wiki/Velika_puntarija#/media/File:Velika_puntarija,_ovitek_knjige_%28avtor_Gojimir_Anton_Kos%29,_izdaja_l._1959.JPG


 
Franc Treiber (1809-1878) - Primož Košat (1819-1885): »Nmau  čriez  jizaro, nmau čriez gmajnico«


V Bačah ob Baškem jezeru na Koroškem (nem. Faak am See) se je Katarini in Juriju Treiberju rodil sin Franc. Po končani gimnaziji in liceju se je odločil za duhovniški poklic. Med letoma 1830-1834, je v Celovcu študiral teologijo. Kmalu potem, je bil krajši čas kaplan v Pliberku in Šmohorju. Med letoma 1836-1846, je bil kaplan in katehet mestne župnije v Celovcu. Deloval je tudi kot župnik v Šentjakobu v Rožu (nem. Sankt Jakob im Rosenthal). Tu je leta 1848 ustanovil svoj sloviti pevski zbor in ga nad trideset let vodil. V tem času se je veliko družil z Andrejem in Lambertom Einspielerjem ter Antonom in Valentinom Janežičem, ki so bili pomembni intelektualci in kulturniki. Kot zaveden Slovenec in navdušen narodni buditelj, je zlagal v narodnem slogu in metodi pesmi, ki so večinoma ponarodele (»En mav postojmo«, »Bratec moj predragi«, »Temna noč bo minila«). Izboljšal, okrajšal in uglasbil je pesem »Moj dom«, ki jo je napisal njegov prijatelj in koroški narodni buditelj Primož Košat (1819-1885). Z naslovom »Nmau čriez jizaro, nmau čriez gmajnico«, je omenjena pesem hitro ponarodela in postala koroška narodna himna:
»Nmav čriez jizaro,
Nmav čriez gmajnico
čier je moj dragi dum
z mojo zibalo

Čier so me zibali
mamica moja,
noj prepivlali
haji, hajo

S’m pubč rasov tam,
s’m dro biv vesev
s’m še včas’h
ktiro pesem pev«.


Franc Treiber. VIR: 

http://www.kath-kirche-kaernten.at/pfarren/pfarrdetail/C3243/franc_treiber_1809_1878

Primož Košat z ženo Marijo. VIR:


                                        Srečko Kosovel (1904-1926): »Balada«  
                                                                              
V Sežani se je Katarini in Antonu Kosovelu rodil sin Srečko, ki je bil verjetno največji slovenski pesnik dvajsetega stoletja. V izjemno kratkem življenju je ustvaril zelo obsežen opus. Ker sam ni objavil niti ene pesniške zbirke, se je zgodilo, da več kot tisoč njegovih pesmi in še nekaj sto drugih besedil - od esejev in razprav do pisem in dnevniških zapisov - še vedno ni bilo oblikovanih v popolno celoto. Nekaj pesmi in drugih besedil je objavil v revijah »Dom in svet«, »Ljubljanski Zvon«, »Mladika«, »Mladina« in »Slovan«. Leta 1922, je uredil prvo številko literarnega lista  »Lepa Vida«, zaradi katerega je zašel v finančne dolgove, ki so ga nato pestili do smrti. Srečka Kosovela poznamo kot melanholičnega in senzibilnega pesnika Krasa ter socialno-revolucionarnega vizionarja z izrazito slutnjo smrti, ki je bil sicer zavezan krajinskemu impresionizmu, ekspresionizmu, zenitizmu in konstruktivizmu, vendar je vselej branil svojo ustvarjalno svobodo. Nekoč je zapisal: »Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu. Toda moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje, za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami«. V njegovi poeziji prav posebno mesto in simbolni pomen ima brinjevka, katere žalostno usodo je opeval v pesmi z naslovom »Balada«:
V jesenski tihi čas
prileti brinjevka
na Kras.

Na polju
že nikogar več ni,
le ona
preko gmajne
leti.
In samo lovec
ji sledi ...

Strel v tišino;
droben curek krvi;
brinjevka
obleži, obleži.



Srečko Kosovel. VIR:
 
                              Mile Klopčič (1905-1986): »Puntarska pesem«

V francoskem naselju L'Hôpital se je Mariji in Francetu Klopčiču rodil sin Mile, ki je bil v Ljubljani že kot gimnazijec večkrat zaprt zaradi razširjanja komunistične ideologije. V času med obema svetovnima vojnama je izdal dve zbirki družbeno angažirane lirike in prevajal ruske romantične pesnike, še posebej Aleksandra Sergejeviča Puškina (1799-1837) in Mihaila Jurjeviča Lermontova (1814-1841). Prvo njegovo pesniško zbirko z naslovom »Plamteči okovi« so v tiskarni zaplenili policisti Kraljevine Jugoslavije. V drugi zbirki z naslovom »Preproste pesmi«, je prikazal težko življenje delavcev in njihovih družinskih članov v rudarskih revirjih, predmestjih in tesnih sobicah. Leta 1937 v drami Bratka Krefta z naslovom »Velika puntarija«, je bila objavljena ena od njegovih najbolj znanih pesmi, znamenita »Puntarska pesem«:
»Le vkup, le vkup, uboga gmajna!
Heja, hejo!
Za staro pravdo zdaj bo drajna.
Heja, hejo!
Zimzelen za klobuk!
Punt naj reši nas tlačanskih muk!

Le vkup, v poslednji boj tlačani!
Heja, hejo!
Sedaj se kmečka gmajna brani!
Heja, hejo!
Puško, meč, kopje v dlan!
Za svobodo bije se tlačan!

Iz grajskih kevdrov teče vino,
Heja, Hejo!
Zažgali grofu smo graščino,
Heja, hejo!
Grad gori, grof beži,
vino teče naj, če teče kri!«


Mile Klopčič. VIR:

                         Karel Destovnik Kajuh (1922-1944): »Zaplovi pesem«  
 
V Šoštanju se je Mariji Vasletovi in Jožetu Destovniku rodil sin Karel, ki je dobil vzdevek Kajuh po rojstnem kraju njegovega starega očeta. Že leta 1934 je postal član Zveze komunistične mladine Jugoslavije. Šesti razred gimnazije je moral dokončati v Mariboru, saj so ga v Celju izključili zaradi širjenja komunistične ideologije. Prve pesmi je objavil v glasilu »Slovenska mladina«. Od septembra leta 1941 do avgusta 1943, je živel v Ljubljani. Kmalu po odhodu iz Ljubljane se je pridružil slovenskim partizanom in postal vodja kulturniške skupine XIV. divizije. 21.7. 1953 mu je bil posthumno podeljen red narodnega heroja Titove Jugoslavije. Prav njemu pripisujejo avtorstvo ene od najlepših slovenskih partizanskih pesmi, ki je sicer znana pod naslovoma »Zaplovi pesem« in »Pesem XIV. divizije«:
»Zaplovi pesem borb in zmage preko gmajn, gora,
zaplovi pesem divizije Štirinajste v svet,
ponesi Tomšiča, duh Šercerja, duh Bračiča
po vsej slovenski zemlji in prekali z njim srca.
V borbo, Štirinajsta, juriš!
naj se razlega prek sveta!
Dvignimo puške in naprej junaško
vsi za komandantom v boj. Naprej!
Ko domovina vstane iz trpljenja in gorja,
takrat bo Štirinajsta zmagovito stopala,
takrat med prvimi bo stala v vrsti divizij,
ki so borile se za boljše in srečnejše dni«.



Karel Destovnik Kajuh na Paškem Kozjeku 16.2. 1944. VIR:
 
Štirinajsta divizija pri cerkvi Svetega Boštjana v vasi Radež nad Zidanim Mostom 12.2. 1944. VIR:

 
                                              Gmajna kot skupna vaška posest

Gmajna je občeslovenski izraz za po obliki in vsebini določeno posestno obliko, ki s svojimi koreninami sega celo do prazgodovinske plemenske ureditve, nastanka prvih vasi in razdelitve zemljiških posesti. Že v zgodnjem srednjem veku, je bila gmajna sinonim za skupne vaške pašnike in gozdove. V Istri se je namesto besede gmajna uporabljala beseda komunela, ki je nastala od latinske besede »communis« v pomenu skupen, javen. Zaradi različnih krajevnih šeg in navad vezanih za pašo, košnjo, gojenje kulturnih rastlin in rabo lesa, je bila gmajna zelo pogosto predmet sporov med fevdalci in njihovimi podložniki. Od konca fevdalne dobe se je pomen te besede zožil zgolj na pašnike predvsem zaradi pašništva kot najstarejše oblike živinoreje. Pravica do uporabe skupnih vaških posesti oziroma gmajn se je imenovala jus in sicer po latinski besedi »ius« v pomenu pravica, pravo. Jus je bil enak za vse, ob dedovanju pa se je prenesel na dediča, ki se je imenoval jusant ali jusar. V primeru, če je bila kmetija razdeljena na več dedičev, je jus pripadel samo enemu. Za vse ostale dediče in še posebej za tujce, je bila pravica do jusa plačljiva. Ponekod nakup jusa sploh ni bil mogoč. Kot glavno značilnost gmajne je torej mogoče izpostaviti skupno uporabo. Vaška skupnost, ki je imela na gmajni celo vrsto gospodarskih interesov se je imenovala soseska. Beseda srenja je sopomenka za sosesko in sestanek vseh gospodarjev soseske. V dvajsetem stoletju so se soseske preoblikovale v agrarne skupnosti. Leta 1947 in leta 1965 na ozemlju nekdanje Titove Jugoslavije sta soseske odpravila Zakon o agrarnih skupnostih in Zakon o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti. Leta 1994, je državni zbor Republike Slovenije sprejel Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic. S tem so bile dane možnosti, da se kot kulturna dediščina ohrani tudi prastara oblika skupnega lastništva in gospodarjenja z zemljo, ki se imenuje gmajna.


Na gmajni je bila zgrajena tudi rojstna hiša pisatelja Josipa Jurčiča (1844-1881).VIR: http://www.ivan.sivec.net/biografski_romani/neznani_znanci.php


                                                     Črednik na gmajni


Pašništvo na gmajni je bilo od vasi do vasi različno organizirano. Skorajda vsaka vas je imela svojega skupnega pastirja oziroma črednika, ki so mu pri delu pomagali poganjači med katerimi pa so bili pogosto tudi otroci. Črednik je bil večinoma starejši moški. Čeprav so bili zadnji čredniki dokumentirani v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja, je ponekod še vedno zelo živ spomin nanje ter njihove trombe in rogove s katerimi so oznanjali odhod živine na pašo. V strokovni literaturi je mogoče najti številne, zelo zanimive podatke o črednikih in njihovih čredah govedi, konjev, koz, ovac in prašičev, ki so kot žive reke hitele proti gmajni. Po sklenitvi pogodbe med črednikom in vaščani, je za črednikovo prehrano in bivanje moral skrbeti vsak gospodar in sicer toliko dni kolikor je bilo živine pri njegovi hiši. Za živino se je pašna sezona pričela navadno v pomladnih mesecih, večinoma štiriindvajsetega aprila (Jurjevo) in se končala v pozni jeseni, večinoma prvega novembra (Vsi sveti). Nekateri čredniki, so pašo zavlekli v zimski čas, tudi do prvega snega. Sicer pa sta bila začetek in konec paše skorajda povsem odvisna od zalog zimske krme. V sušnih letih, ko je primanjkovalo sena in drugih krmil, so čredniki poskrbeli, da je bila živina na paši že zelo zgodaj spomladi. V poletnih mesecih, sta bila vročina in mrčes poglavitna razloga, da je bil delovni dan črednikov razdeljen na jutranji in večerni pašni obhod. Da so se izognili najhujši pripeki v dopoldanskem času, so pasli na zahodnem delu gmajne, popoldne pa na vzhodnem. V opoldanskem času, ko je bila vročina najhujša in je živina počivala v hlevih, so si čas za počitek vzeli tudi čredniki. Za napajanje živine so imeli v vsaki vasi enega ali več kalov oziroma plitvih kotanj z neprepustnim dnom, ki so zadrževale vodo. Navadno so jih naredili ob poteh, ki so vodile na gmajno. Tako kot gmajne tudi kali so bili pomembni za družabno življenje, saj so se v vseh letnih časih v njihovi neposredni bližini izmenjevale novice in tkale vezi med vaščani. Da bi se zaščitili pred soncem, dežjem in mrzlimi vetrovi na gmajnah, so si čredniki zgradili zavetišča. V Istri in na Krasu so to bile majhne kamnite hiše s svodom - velbom. Številne med njimi, so še vedno v precej dobrem stanju in spominjajo na čas, ko je bilo mogoče na gmajnah videti črednike in njihove črede.


Črednik na gmajni (Kostanjevica, leta 1956).VIR: http://www.etno-muzej.si/sl/spletne-zbirke/delovna-obleka-in-delovne-uniforme/f0000013302
Pastirska hiška na kraški gmajni. VIR: http://natecajkraskahisa.blogspot.com/2012/08/stare-kraske-igre.html 

Kal Globočaj pri Brestovici pri Povirju. VIR:
                     Šege in navade na gmajni: spletanje venčkov Svetega Ivana

Ker so na gmajni kmetje našli skorajda vse, kar so potrebovali za svoje preživetje, je povsem razumljivo, da so s kmečkimi opravili (pašo, košnjo, gojenjem kulturnih rastlin, nabiranjem gozdnih plodov in zelišč ter rabo lesa in kamna) povezane različne šege in navade. Med najzanimivejše, je vsekakor mogoče uvrstiti tudi pastirske igre. Vse te šege in navade so v preteklih stoletjih počasi tonile v pozabo, zato jih je danes mogoče raziskovati večinoma v starih spisih. Tako so na primer sredi šestnajstega stoletja na Kranjskem na gmajnskih krčevinah pridelano žito kmetje želi in pospravljali ponoči oziroma pri luninem svitu, da bi od njega ne dajali desetine ali da bi pustili za desetino le tisto klasje, ki ga je pohodila živina. Nekatere šege in navade imajo izvor v krščanskem izročilu. Mednje sodi tudi češčenje kmečke zavetnice Svete Notburge. Namreč, v neposredni bližini gmajn, je bilo dokumentirano več cerkvah in oltarjev posvečenih Sveti Notburgi. Zanimivo je, da je bila cerkev Svetega Mohorja in Fortunata v Grobljah pri kraju Rodica v osemnajstem stoletju na Kranjskem najpomembnejše središče češčenja Svete Notburge. Na gmajni so kmetje častili tudi Svetega Janeza Krstnika oziroma Svetega Ivana, saj je več vasi na Krasu znanih po tako imenovanih venčkih Svetega Ivana. Gre pravzaprav za venčke spletene iz različnih rastlin nabranih na gmajni na kresni večer (23. junij), ki so bili na kresni dan oziroma pred godom Svetega Ivana (24. junij) obešeni na hišnih vratih ter so vse do naslednjega kresnega dne pred nesrečami varovali ljudi in njihove domove. Ta šega je v zelo tesni zvezi s starodavnim ljudskim verovanjem v magično in zdravilno moč rastlin, ki naj bi prišla še posebej do izraza v času poletnega sončnega obrata oziroma kresne noči kot praznika staroslovanskega sončnega božanstva Kresnika in krščanskega svetnika Janeza Krstnika. Venčki so sicer dobili ime po glavni in po izročilu celo edini sestavini, ostri homulici (lat. Sedum acre), ki je na Krasu znana tudi kot roža sv. Ivana, rumeni križec, kresničnik in mah. Osnovo za venčke predstavljajo obroči iz sušenih vrbovih vej in srobota. Posebej je potrebno poudariti, da star venček ni bil povsem zavržen niti takrat, ko je bil na hišna vrata obešen nov venček, saj ga je na božični večer gospodar hiše dal v posodo z ogljem in z njim pokadil po vseh prostorih. Zanimivo je, da je gospodar hiše s svetoivanskim cvetjem pokadil kravo, ki je med molžo brcala in je ni bilo mogoče pomolsti. Z venčki Svetega Ivana so bile povezane tudi nekatere druge šege in navade. Znano je, denimo, da je del venčka postal celo kakšen rdeč cvet, če je v hiši živelo dekle godno za možitev. Tiste cvetove, ki so ostali od venčkov Svetega Ivana, so ljudje namakali v vodi in se z njo umili, saj naj bi imela lepotilni učinek.



Venček Svetega Ivana na vratih hiše v Štanjelu. VIR:



                                          Gmajna v slovenski likovni umetnosti

Kmečki upori in gmajna kot skupna zemljiška posest, so bili obravnavani tudi v delih pod katerimi so se podpisali številni slovenski likovni umetniki: Ferdo Vesel (1861-1946), Ivan Grohar (1867-1911), Hinko Smrekar (1883-1942), Tine Kos (1894-1979), Gojmir Anton Kos (1896-1970), Ivan Čargo (1898-1958), Franjo Stiplovšek (1898-1963), Miha Maleš (1903-1987), Ljubo Ravnikar (1905-1973), Boris Kobe (1905-1981), Franjo Kosovel (1906-1990), Lojze Spacal (1907-2000), Slavko Pengov (1908-1996), Karel Putrih (1910-1959), Zdenko Kalin (1911-1990), Marij Pregelj (1913-1967), Vito Globočnik (1920-1946), Stojan Batič (rojen leta 1925), Ivan Seljak Čopič (1927-1990), Milan Bizovičar (1927-2006), Ančka Gošnik Godec (rojena leta 1927), Vladimir Braco Mušič (1930-2014), Janko Kastelic (rojen leta 1953), Pavel Hrovatin (rojen leta 1954) in Štefan Turk (rojen leta 1974). Razumljivo je, da je večje število teh likovnih del nastalo v času obstoja Titove Jugoslavije, saj je leta 1951 politik Edvard Kardelj (1910-1979) zapisal stavek: »Po vztrajnosti in heroizmu, ki ga je pokazalo naše ljudstvo, se da s tem desetletjem (1941-1951) primerjati samo še eno obdobje v slovenski zgodovini, obdobje velikih slovenskih kmečkih vojn in uporov v XV., XVI. in XVII. stoletju, a zlasti velika slovenska kmečka vojna 1514-1515, ki je prav tako kakor ljudska revolucija 1941-1945 mobilizirala vse slovensko ljudstvo in vse slovenske dežele«. Dejstvo je tudi, da je leta 1953 (ob šestdeseti letnici »Slovenske planinske zveze«) na gmajni ob cesti Trenta-Vršič postavljeno spominsko obeležje znamenitemu planincu Juliusu Kugyju (1858-1944), ki sta ga ustvarila kipar Jakob Savinšek (1922-1961) in arhitekt Boris Kobe. Med najbolj znana likovna dela v katerih so bili obravnavani kmečki upori in gmajna kot skupna zemljiška posest, je mogoče uvrstiti Groharjevo sliko »Črednik«, Kalinov kip »Pastirček«, Kosovelov spominski steber na bazovski gmajni in Pengovovo fresko »Zgodovina Slovencev od naselitve do danes«. Ta dela želim tukaj posebej predstaviti.


Lojze Spacal (1907-2000): Idila na gmajni. VIR:

Lojze Spacal (1907-2000): Konji na gmajni. VIR:

Stojan Batič (rojen leta 1925): Spominsko obeležje slovenskim kmečkim uporom na ljubljanskem grajskem griču. VIR:


                                            Ivan Grohar (1867-1911): »Črednik«

V nekdanjem župnišču v Spodnji Sorici se je materi Neži in očetu Andreju Groharju rodil sin Ivan, ki je odraščal v okolju znanem po domači obrti ter slikanju na panjske končnice in na steklo.Tudi Ivana je zelo zanimalo slikanje, vendar se mu zaradi revščine ni mogel posvetiti. Po končani ljudski šoli si je namreč služil vsakdanji kruh, kot hlapec pri kmetih v Davči. Leta 1888, je Ivanovo nadarjenost ter željo po slikanju opazil soriški župnik Anton Jamnik in mu priskrbel vajeništvo pri kranjskem cerkvenem slikarju Matiji Bradaška (1852-1915). Kmalu potem, je kot vajenec delal tudi v zagrebškem ateljeju slikarja Spiridona Milanesi. Med letoma 1892-1894, je s pomočjo štipendije ljubljanskega Deželnega odbora Vojvodine Kranjske študiral na graški Deželni risarski šoli. Leta 1895 v Münchnu v tamkajšnjih muzejih, je kopiral starejše slike in obiskoval razstave. Leta 1896 v Škofji Loki si je uredil atelje. Med letoma 1897-1899, je spoznal slovenske slikarje Riharda Jakopiča (1869-1943), Matijo Jama (1872-1947) in Mateja Sternena (1870-1949) s katerimi je leta 1904 ustanovil umetniški klub »Sava«. Istega leta na razstavi v dunajski Miethkejevi galeriji, je doživel prvi veliki uspeh. Pozneje je svoje slike razstavljal tudi v Beogradu, Berlinu, Krakovu, Londonu, Sofiji, Trstu in Varšavi. Kljub temu, se je do konca življenja soočal s finančnimi dolgovi. Njegove slike (»Grabljice«, »Macesen«, »Pod Koprivnikom«, »Pomlad«, »Rafolško polje«, »Sejalec« in »Škofja Loka v snegu«) imajo za kulturno izročilo Slovencev izredno velik pomen, saj jih sprejemajo kot podobe domovine. Ivan Grohar je bil eden od štirih slovenskih impresionistov: mistični vizionar ter pravi poet kmečkega življenja in slovenske krajine. Ena od njegovih zadnjih velikih slik »Črednik« je ostala nedokončana. Začel jo je ustvarjati leta 1910 oziroma le nekaj mesecev pred svojo smrtjo. V bistvu je preslikal lastno sliko »Za vasjo«, ki je bila leta 1906 na razstavi v bolgarski prestolnici Sofija. Kakor koli že, na sliki »Črednik« vidimo figuro črednika oziroma pastirja in veliko čredo ovac, ki se pasejo na gmajni. Gre za likovni motiv, ki ne potrebuje posebne literarne razlage. Od nadzemeljske luči obsijani črednik ni samo mistična vizija Pastirja: v njem je mogoče videti tudi poveličevanje Groharjeve lastne mladosti in njegov pravi duhovni avtoportret, saj je mladostna leta preživel kot pastir. Zaradi poudarjenega simboličnega pomena se slika »Črednik« močno razlikuje od vseh drugih njegovih slik. Razumljivo je, da tudi nekatere druge njegove slike dišijo po gmajni.


Ivan Grohar. VIR: 

Ivan Grohar: Črednik. VIR: 

Ivan Grohar: Grabljice. VIR: http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ivan_Grohar_-_Grabljice.jpg
 
                                            Zdenko Kalin (1911-1990): »Pastirček«

V Solkanu pri Gorici se je Hedviki Žvokelj in Tomažu Kalinu rodil sin Zdenko, ki je pri izbiri življenjskega poklica sledil starejšemu bratu, kiparju Borisu. Leta 1934, je namreč na zagrebški Akademiji za upodabljajočo umetnost zaključil študij kiparstva. Tri leta pozneje, je bil med ustanovitelji umetniške skupine »Neodvisni«. Hitro se je uveljavil kot izvrsten portretist otrok in mojster spomeniške plastike. Njegov kiparski opus, je močno zaznamoval odpor do nekaterih modernističnih smeri v umetnosti, ki so se pojavile v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Leta 1959, je s svojimi v bron odlitimi kipi okrasil del portala ljubljanske palače Ljudske skupščine (današnji Državni zbor): pri tem projektu sta sodelovala tudi arhitekt Vinko Glanz (1902-1977) in kipar Karel Putrih (1910-1959). Zdenko Kalin je bil zelo aktiven tudi kot pedagog, saj je trideset let delal kot profesor na ljubljanski Akademiji za upodabljajočo umetnost. Leta 1942, je ustvaril stoštirideset centimetrov visok mavčni kip oziroma celopostavni deški akt »Pastirček«, ki je znan tudi pod imenom »Deček s piščalko«. 1.5. 1946 v bližini otroškega igrišča v ljubljanskem parku Tivoli, je bil postavljen bronasti odlitek tega kipa, ki je sicer nastal po živem modelu, zgodnjem adolescentu in Kalinovem sorodniku Radovanu Andrejčiču. Kmalu potem, je bil Pastirček vključen vključen v kiparsko zbirko ljubljanske Moderne galerije in sprejet v v kanon slovenskega modernega kiparstva. Dobil je tudi status dela, ki ustreza estetskim pričakovanjem najvišjih političnih predstavnikov Titove Jugoslavije, saj je bil vključen v opremo protokolarnega objekta na gradu Brdo pri Kranju. Kalinov pastirček igra na piščalko in na ta način k sebi vabi ovce, ki se pasejo na gmajni. V njem utripa živa kmečka tradicija. Gre za enega od najbolj znanih slovenskih kipov sploh, saj se je kot simbol mladostne odporne moči naroda pojavil 23.6. 1957 v znameniti uvodni špici za prvo slovensko televizijsko oddajo z naslovom »Televizija prihaja«, ki jo je posnel Milan Kumar (1913-1991). 15.5. 1991 v Ljubljani pred stavbo Radiotelevizije Slovenija, je bil postavljen zadnji od petih bronastih odlitkov tega kipa. Pastirček je sicer delo po naravi z značilnim odločnim prelomom s pasivnostjo in anonimnostjo akta. Sam kipar ga je predstavil z besedami: »Upodabljam svet, kakršnega si želim, da bi bil: lep, dober, človeški, strpen. Moji kipi otrok ga izražajo...«. 


Zdenko Kalin. VIR: 

Zdenko Kalin: Pastirček. VIR: 

                  Franjo Kosovel (1906-1990): »Spominski steber na bazovski gmajni«

V Trstu se je Josipini Persič in Francu Kosovelu rodil sin Franjo, ki je leta 1926 diplomiral na gradbenem oddelku ljubljanske Višje tehnične šole. Kmalu potem, ko je leta 1930 in leta 1931 v Milanu delal načrte za renesančno in baročno pohištvo, je dobil novo službo v Trstu v arhitekturnem biroju »Stuard«, katerega lastnik je bil arhitekt Gustavo Pulitzer Finali (1887-1967). V tem arhitekturnem biroju, je sodeloval pri opremljanju notranjih prostorov vojaških ladij in velikih potniških ladij, ki so bile večinoma last družb Cosulich, Italia in Lloyd. Leta 1937 se je še posebej izkazal pri opremljanju italijanske vojaške ladje »Vittorio Veneto« in norveške potniške ladje »Vega«. Leta 1939, je skupaj z arhitektoma Zorkom Lahom in Henrikom Ukmarjem prevzel arhitekturni biro »Stuard«, saj se je arhitekt Gustavo Pulitzer Finali preselil v Združene Države Amerike. Prav v tem času, je skupaj z že omenjenima arhitektoma delal tudi za jugoslovansko kraljevsko družino Karađorđević: opremil je ladjo »Galeb« in naredil nekaj načrtov za hiše in vile. Pri izdelavi načrta za rudarsko naselje Raša pri Labinu mu je pomagal arhitekt Zorko Lah. V mesecu marcu leta 1944, zaradi sodelovanja z organizacijo »Osvobodilna fronta slovenskega naroda«, je bil zaprt in odpeljan na prisilno delo v avstrijsko mesto Linz. Po koncu Druge svetovne vojne, je opremljal knjige in prostore v javnih ustanovah ter delal načrte za hiše, nagrobnike in spominska obeležja. Leta 1947, je bil med ustanovitelji slovenske »Narodne in študijske knjižnice« v Trstu. Od leta 1954 do upokojitve leta 1974, je učil risanje na slovenskih srednjih šolah na današnjem italijanskem ozemlju. Njegovo najbolj znano delo je prav gotovo spominski steber v Bazovici pri Trstu oziroma na vojaškem strelišču na bazovski gmajni, ki je bilo postavljeno 9.9. 1945 na mestu kjer so italijanski fašisti 6.9. 1930 ob 5. uri in 43 minut ustrelili štiri člane podtalne organizacije »TIGR«, Ferda Bidovca (1908-1930), Frana Marušiča (1906-1930), Zvonimirja Miloša (1903-1930) in Alojza Valenčiča (1896-1930). Gradnjo tega stebra, ki je sicer petnajst let mlajši od spominskih obeležij bazoviškim žrtvam v Kranju in v Ljubljani,  je omogočil v mesecu juliju leta 1945 ustanovljeni »Odbor za proslavo bazoviških žrtev«. Gre pravzaprav za okoli štiri metre visok in z vseh strani grobo obdelan kamnit steber z bazo, ki stoji na nizkem betonskem podstavku. Glavni okras stebra so štiri zidakom podobne plošče z vklesanimi priimki prvih antifašistov v Evropi, ki so izvedli atentat na uredništvo tržaškega časopisa »Il Popolo di Trieste«. Vsako leto oziroma vsako prvo nedeljo po šestem septembru, je pred tem stebrom na bazovski gmajni spominska svečanost.


Lojze Spacal (1907-2000): Bazoviške žrtve 1944. VIR:  http://www.spacal.net/razstave/razstave_2b.php?arhiv=1&stalna=1&razstava=000&sifra=00049&lang=slo

FranjoKosovel: Spominsko obeležje na bazovski gmajni. VIR:

 
               Slavko Pengov (1908-1966): »Zgodovina Slovencev od naselitve do danes«

Slavko Pengov je bil že v zgodnjem otroštvu usmerjen na umetniško pot, saj je v Ljubljani njegov oče Ivan imel podobarsko delavnico. V času, ko se je šolal na ljubljanski realki je obiskoval tudi umetniško šolo »Probuda«. Leta 1926, je vpisal študij slikarstva na zagrebški Akademiji upodabljajočih umetnosti. Med letoma 1929-1931, je študiral tudi na dunajski Akademiji upodabljajočih umetnosti. V tridesetih letih 20. stoletja se je uveljavil kot odličen freskant. Do začetka Druge svetovne vojne, je namreč naslikal freske v cerkvah na Bledu, v Domžalah, v Kočevju, na ljubljanskih Žalah, pri Malinski na otoku Krku in v Škofji Loki. Po Drugi svetovni vojni, je delal kot profesor na ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti. V tem času, je postal najpomembnejši predstavnik socrealizma na Slovenskem in tako so cerkvene naročnike njegovih del zamenjali voditelji socialistične revolucije. O tem pričajo tudi freske v Beogradu, na Bledu, v Gorici, v Ljubljani in v Tržiču. Umetniški opus Slavka Pengova je izredno obsežen. Vsa njegova dela (freske, knjižne ilustracije, mozaiki, risbe in slike), so realistična s pretehtanimi kompozicijami ter značilnimi plastično modeliranimi figurami in predmeti. Nasproti si stojita predvsem religiozni lirizem v predvojnih umetninah in strogi slog s patetiko prežetih povojnih umetnin. Njegovo najbolj znano delo je 67,4 metre dolga in 1,4 metre visoka freska z naslovom »Zgodovina Slovencev od naselitve do danes«, ki je nastala leta 1958 v predverju velike dvorane v ljubljanski palači Ljudske skupščine (današnji Državni zbor). Ta freska v časovnem traku prikazuje zgodovino Slovencev. Naslikal jo je na svežem ometu: izjema so le nekateri manjši deli naslikani na suhem ometu. Pet mesecev je potreboval samo za neposredno delo na stenah. Za izbiro prizorov na freski, so sicer poskrbeli najvišji politični predstavniki Titove Jugoslavije. Med njimi je tudi prizor na katerem vidimo kmete v belih oblačilih, ki se bojujejo za staro pravdo, mučeniško smrt Matije Gubca (1538-1573) v Zagrebu ter usmrtitve drugih kmetov in vodij kmečkega upora. Leta 2000 je bil odstranjen kasetiran strop v preddverju velike dvorane Državnega zbora. Novi strop je bil postavljen približno tri centimetre nižje in je povsem zakril zgornji rob freske Slavka Pengova na katerem so poleg znamenitega gesla pisatelja Ivana Cankarja »Narod si bo sodbo pisal sam« tudi glave nekaterih upodobljencev in kmečkih puntarjev. Zgornji del freske je ostal zakrit tudi po večjem projektu, ki so ga leta 2010 izpeljali strokovnjaki iz ljubljanskega »Zavoda za varstvo kulturne dediščine« in »Restavratorskega centra«.


Slavko Pengov: Del freske »Zgodovina Slovencev od naselitve do danes«: uporni kmetje. VIR:




                                                           Viri & Literatura


Milan KARANOVIĆ, Pounje u Bosanskoj Krajini, Beograd 1925.
Milko KOS, Iz metliškega mestnega arhiva, Etnolog 10/11, Ljubljana  1937-1939, pp. 25-29.
Joža MAHNIČ, Zapiski o Srečku Kosovelu, Jezik in slovstvo 4/2, Ljubljana 1958, pp. 33-37.
Bogo GRAFENAUER, Kmečki upori na Slovenskem, Ljubljana 1962.
Josip ADAMČEK, Nemiri na posjedima topuske opatije sredinom XVI stoljeća, Historijski zbornik XXI-XXII, Zagreb 1968-1969, pp. 283-308.

Emilijan CEVC, Kmečki upori v slovenski likovni umetnosti, Zbornik: Kmečki upori v slovenski umetnosti, Ljubljana 1974.

Emil CESAR, Karel Destovnik Kajuh, Ljubljana 1979.

Tomaž BREJC, Slovenski impresionisti in evropsko slikarstvo, Ljubljana 1982.

Igor KRAJNC, Zdenko Kalin (1911-1990): http://www.mg-lj.si/node/462

Marko JESENŠEK , Trubarjev gmajn jezik kot osnova za prvo slovensko književno normo: http://www.academia.edu/1273040/Trubarjev_gmajn_jezik_kot_osnova_za_prvo_slovensko_knji_no_normo

Bogdan MACAROL, Kraška gmajna-srednjeveški relikt http://civilnainiciativakras.com/node/233

Vili KERČMAR-Jana KERČMAR, Evangeličanska cerkev na Slovenskem, Murska Sobota 1995.

Branko ĐAKOVIĆ, Čorda-srida-pored, Studia ethnologica Croatica 6/1, Zagreb 1995, pp. 21-47.

Sergij VILFAN, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana 1996.
Franci PETEK - Mimi URBANC, Skupna zemljišča v Sloveniji, Geografski vestnik 79-2, Ljubljana 2007, str. 41-62.

Boris GOLEC, Primož Trubar. Prispevki k življenjepisu: http://ezb.ijs.si/fedora/get/ezmono:ptz/VIEW/

Anton VELUŠČEK, Koliščarska naselbina Stare gmajne pri Verdu, Zbornik: Koliščarska naselbina Stare gmajne in njen čas: Ljubljansko barje v 2. polovici 4. tisočletja pr. Kr. (urednik Anton Velušček), Ljubljana 2009, pp. 49-121.

Iztok ILICH, Varuhi izročila : naša kulturna dediščina v dobrih rokah, Celovec 2014.
Martina VOVK, Freska Zgodovina Slovencev od naselitve do danes: http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/ODrzavnemZboru/Umetnost/Freska






Ni komentarjev:

Objavite komentar