MOJA DRUGA LIKOVNA IZLOŽBA U SLOVENIJI

            Povodom 25. novembra, Dana Državnosti Republike Bosne i Hercegovine 

Nakon likovne izložbe »Vihar sovražen svet pretresa. Bosansko - hercegovski vojaki na soški fronti«, kojom je Tolminski muzej prije dvije godine obilježio stotu obljetnicu početka Prvog svjetskog rata, Bosanci će biti opet tema moje likovne izložbe u Sloveniji. I ovaj put povod je jedna važna obljetnica. Naime, prije točno sedam stoljeća prvi kontakti bosanskih i slovenskih političkih predstavnika bili su okrunjeni brakom bosanskog bana Stipana II. Kotromanića (1295? – 1353) i kćerke poglavara pokrajine Kranjske Meinharda Ortenburškog, Elizabete. Baš zbog toga je ta izložba dobila radni naslov »Bosanci na Slovenskem: sedem stoletij zgodovine (1317 – 2017)«, a bit će postavljena iduće godine u Velenjskom muzeju odnosno u najmlađem slovenskom gradu, poznatom i po najvećem kipu maršala Tita na svijetu (inače djelo bosanskog kipara Vladimira Herljevića i hrvatskog kipara Antuna Augustinčića).

U Velenju želim predstaviti vrlo vrijedna umjetnička djela iz razdoblja gotike, renesanse, baroka, a i onih mlađih umjetničkih perioda, sve do suvremene umjetnosti: slike, kipove, crteže, fotografije, te upotrebne predmete, knjige i druge publikacije. Na tim djelima temeljit će i moja studija o migracijama bosanskog stanovništva na područje današnje Slovenije, koju želim objaviti u Katalogu izložbe. Na ovom blogu pod naslovom »Bosanci na Slovenskem« prije tri godine objavio sam (na slovenskom jeziku) tek pionirski rad o spomenutoj temi.

Jedan od ciljeva likovne izložbe u Velenju je i bolje upoznavanje Slovenaca sa bosanskim rimokatolicima, pravoslavnim hrišćanima i muslimanima odnosno Bošnjanima, Bošnjacima i Bosancima, kojima su u zadnja dva stoljeća prljavim političkim smicalicama nametnuta imena Bosanski Hrvati, Bosanski Srbi i Bosanski Turci (Muslimani i Bošnjaci). Ne treba posebno isticati da baš ta činjenica predstavlja veliki problem u svim pregledima kulturne historije zemlje Bosne.

Nastojat ću da za taj projekat zainteresiram više različitih bosanskih i slovenskih kulturnih institucija i preduzeća, kako bi što bolje i vjerodostojnije predstavio ono što su Bosanci od vremena bana Stipana II. Kotromanića do danas stvorili na slovenskom tlu. Baš zbog svega toga ovdje želim i na slovenskom jeziku napisati nekoliko rečenica o bosanskom banu Stipanu II. Kotromaniću i njegovoj porodici.

                         Bosenski ban Štefan II. Kotromanić in njegova družina

V strokovni literaturi je bilo precej zanemarjeno dejstvo, da sta se v drugem desetletju štirinajstega stoletja poročila hčerka grofice Elizabete Strmške-Peggau in grofa Meinharda Ortenburžana, Elizabeta in bosenski ban Štefan II. Kotromanić. Ob tem velja posebej poudariti, da je leta 1319 omenjeno zakonsko zvezo moral potrditi tudi rimski papež Janez XXII., saj sta bila zakonca predstavljena kot daljnja sorodnika. Kakor koli že, njuna zakonska zveza ni dolgo trajala. Že leta 1323 (kmalu potem, ko je Štefanu II. rodila dva po imenu neznana sinova), je umrla Elizabeta. Žal, danes nimamo veliko podatkov o sorodstvenih vezeh med Ortenburžani in Kotromanići: ker se z njimi še nihče ni temeljiteje ukvarjal tukaj želim opozoriti le na nekatera dejstva, ki bi jih utegnila še dodatno osvetliti.

Elizabetina starša sta bila namreč nemškega rodu. Njen oče je bil precej pomembna politična osebnost: med letoma 1331-1335, je bil celo deželni glavar na Kranjskem. O tem med drugim priča tudi njegov grb v kapeli Svetega Jurija na ljubljanskem gradu. Prav grof Meinhard je bil med najzaslužnejšimi, da so se nemško govoreči podložniki Ortenburžanov iz zahodne Koroške in vzhodne Tirolske naselili na okoli osemsto kvadratnih kilometrov velikem ozemlju, ki leži na jugu današnje Republike Slovenije in ga poznamo pod imenom Kočevska. Kot je znano, sta šele vihar Druge svetovne vojne in splet nesrečnih okoliščin skorajda povsem zbrisala ta sedem stoletij star nemški jezikovni otok na Kočevskem in eno najstarejših nemških narodnih skupin zunaj Avstrije in Nemčije.

Ali je imel nemške prednike tudi Elizabetin soprog, bosenski ban Štefan II. Kotromanić? Leta 1601 v italijanskem mestu Pesaro, je namreč opat iz benediktinskega samostana Svete Marije na otoku Mljetu, Mavar Orbin objavil znamenito in zelo vplivno delo z naslovom »Il Regno de gli Slavi« v katerem je med drugim trdil, da je bil stari oče bana Štefana II. nek Nemec z imenom Kotroman in je prav njega označil za začetnika bosenske dinastije Kotromanić, ki je vladala v Bosni več kot dve stoletji. Ob tem ne smemo pozabiti tudi na pisne vire iz štirinajstega in petnajstega stoletja v katerih je bil kot »Cotrumano Goto« nekaj krat predstavljen ban Štefan II. V strokovni literaturi je bil sicer kot začetnik dinastije Kotromanić predstavljen bosenski ban Prijezda I. (1250?-1287). Precej nenavadno in redko ime tega vladarja je seveda v tesni zvezi s pomenom današnjega slovenskega glagola prijezditi, kar nam omogoča da tudi v njem iščemo prišleka oziroma tujca, ki je prijezdil na konju.

Ali je bil ban Prijezda I. kak sorodnik soproge bana Štefana II., Elizabete? Kakor koli že, po Elizabetini smrti se je Štefan II. še dvakrat poročil. Tudi njegovi tretji soprogi je bilo ime Elizabeta. Ona mu je rodila hčerki Elizabeto in Katarino, ki sta vsaka na svoj način pustili velik pečat v politični zgodovini Evrope. Leta 1353, je Elizabeta postala soproga madžarskega kralja Ludovika Anžuvinca. Osem let pozneje se je poročila tudi Katarina: bila je soproga Celjskega grofa Hermana I. in mati najznamenitejšega Celjskega grofa, Hermana II. Možno je, da je bila Štefanova hčerka tudi Marija, ki je leta 1352 postala soproga nemškega grofa Ulricha V. Helfensteina.

Leta 1353, je umrl Štefan II., ki velja za enega najmogočnejših bosenskih vladarjev. Vsebina ene njegove listine iz leta 1323 močno odmeva tudi danes. V tej listini, se namreč nahaja znamenita trditev pisarja Pribisava, da je Štefan II. gospodar na ozemlju, katerega meje predstavljajo korita rek Save, Cetine in Drine ter Jadransko morje. Ker se meje dežele Bosne vse do današnjega dne niso več bistveno spremenile, je povsem razumljivo, da je znamenita trditev našla svoje mesto v bosenski državni himni ter v številnih drugih domoljubnih pesmih. Kakor koli že, prva soproga Štefana II. iz rodu kranjske veje Ortenburžanov ni mogla imeti kakšnega posebnega vpliva na nastanek trditve pisarja Pribisava. Njej in njenemu soprogu gre pripisati največ zaslug predvsem zato, da so bili tudi na najvišji politični ravni vzpostavljeni stiki med deželama Kranjsko in Bosno. Ti in številni drugi stiki med prebivalci Kranjske in Bosne, so se seveda še dodatno okrepili potem, ko sta se leta 1361 poročila hčerka Štefana II., Katarina in Celjski grof Herman I., saj so bili v drugi polovici štirinajstega stoletja, kot kranjski deželni glavarji dokumentirani, kar trije člani rodovine Celjskih grofov. Možno je, da so ravno iz Celja prišli Bosanci, ki so bili v prvi polovici petnajstega stoletja dokumentirani v Piranu.

V drugi polovici 15. in v 16. stoletju oziroma po turški zasedbi ozemlja Kraljevine Bosne na današnjem slovenskem ozemlju so varno zavetje iskali številni begunci iz Bosne. Med njimi so bili tudi frančiškani, ki so leta 1472 ustanovili frančiškanski samostan v Novem Mestu. Zanimivo je, da so bili Bosanci tudi v armadah turških sultanov (številni so tudi kot vojni ujetniki za vedno ostali na Slovenskem). Z nekaterimi med njimi se je srečal znameniti slovenski protestantski duhovnik in avtor prvih knjig tiskanih v slovenskem jeziku Primož Trubar. Bosanci so bili celo tesni sodelavci Primoža Trubarja. Danes v Sloveniji na prišleke iz Bosne še vedno spominja sicer germanizirani priimek Vošnjak (Woschnagg, Woschnak in Wožnak). V slovenskem biografskem leksikonu je mogoče prebrati, da je ta priimek uporabljal rod usnjarjev iz Vitanja, ki se je leta 1750 priselil v Šoštanj in tu v dveh stoletjih razvil usnjarstvo od majhne obrtne delavnice do sodobne industrije. Potomci tega rodu so bili pisatelj Josip Vošnjak, pravnik Bogomil Vošnjak in frančiškan Vendelin Vošnjak. O Bosancih, ki so bili v dvajsetem stoletju dokumentirani na Slovenskem, sem že pisal v članku »Bosanci na Slovenskem« in jih tukaj ne bom posebej predstavil. Omenil bom samo v bosenskem mestu Srebrenica rojenega arhitekta Selmana Selmanagića (1905-1986), ki je leta 1932 diplomiral na znameniti nemški šoli za arhitekturo in uporabno umetnost, Bauhaus. Leta 1925, je namreč Selman Selmanagić deloval tudi v Ljubljani.