Srebrniki iz Srebrenice
Objavljeno leta 2011 (ob šestnajsti
letnici genocida v Srebrenici)
Vloge:
NINA (študentka)
NEJC (študent)
NIJAZ (študent)
Prizorišče oziroma zvočna kulisa:
(17.4. 2010 v enem ljubljanskem študentskem stanovanju)
NIJAZ: Ali vama je bila všeč skladba za
lutnjo, ki smo jo pravkar poslušali?
NINA: Lepa je.
NEJC: Kaj vse je mogoče najti na Youtube?
NIJAZ: Saj ni čudno. Lutnja je starodavno
glasbilo, ki je bilo v času med osmim in sedemnajstim stoletjem večkrat predstavljeno
tudi kot izum antičnega grškega filozofa Pitagora in kot kraljica glasbil. V
Evropo so ga prinesli Arabci in trubadurji. Od arabskega naziva »al'-ud« so nastali evropski
in drugi nazivi za lutnjo (lute, laute, luth, liuto,
leuto, laud, alaude, lutnja itn.). Zaradi nežnega in
prefinjenega zvoka njenih srebrnih strun so jo še posebej občudovali plemiči in
vladarji. Kot najznamenitejši lútnjarji so bili že večkrat omenjeni Italijan
Francesco Canova da Milano (1497-1543), Anglež John Dowland (1563-1626) in Nemec Silvius Leopold Weiβ (1685-1750). V zadnjih petih stoletjih sta se uveljavila dva osnovna načina
igranja na lutnjo. Čeprav je v zadnjih dveh stoletjih zanimanje za lutnjo močno
upadlo, je zanimivo, da je njen repertoar del presegel samo repertoar del za
klavir. Zelo kvalitetna dela za lutnjo je napisal nemški baročni skladatelj
Johann Sebastian Bach (1685-1750). Med prva tiskana dela za lutnjo sodijo tudi dela, ki jih je v
prvem desetletju šestnajstega stoletja objavil sodelavec slovitega beneškega
tiskarja Ottaviana Petruccija, najstarejši po imenu znani bosenski skladatelj
Franciscus Bossinensis (1485?-1535?). Njegova dela so sicer zelo pomembna za zgodovino
vokalno-solističnega muziciranja.
NEJC: Tole se sliši kot še ena od tvojih hvalnic Bosancem.
NINA: Ali so to stavki iz seminarskega dela, ki si ga pred
kratkim napisal?
NIJAZ: Ne. Gre za stavke, ki jih nisem uspel vključiti v
mojo prvo radijsko igro.
NEJC: Nisem vedel da se ukvarjaš z radijskimi igrami.
NIJAZ: Ob koncu leta 2009 sem jo napisal. Radijci so jo
precej lepo sprejeli in verjamem da bo v kratkem predstavljena na radijskih
valovih.
NINA: O kako lepo.
NEJC: O čem si pisal?
NIJAZ: Radijska igra ima naslov Srebrniki iz Srebrenice. V njej so nastopili trije liki: okoli trideset let stara
učiteljica francoščine, Marija in njen fant Jožef ter okoli petintrideset let
star študent, Marijin in Jožefov prijatelj Sejo. Prizorišče oziroma zvočna
kulisa je ena od ljubljanskih rimskokatoliških cerkvah na dan 16.7. 2009.
NEJC: Zanimivo.
NINA: Ali mi lahko pokažeš besedilo?
NIJAZ: Seveda. Na mizi je. V tisti sivi
mapi ga imaš.
NINA: (nekaj časa si je ogledovala vsebino
mape) Dvajset strani! Si se kar potrudil. Glede na to da so samo trije liki
besedilo bi lahko tudi skupaj prebrali. Ti bi lahko bil Sejo, Nejc naj bo
Jožef, jaz pa bom Marija. Ali sta za to?
NIJAZ: Nič nimam proti.
NEJC: OK.
NINA: OK. Bom prebrala tudi uvod v prvo
dejanje.
PRVO DEJANJE
V cerkvi so se srečali trije prijatelji in
so se pogovarjali. V cerkveni ladji so odmevali njihovi glasovi in koraki. Nek
lútnjar je igral skladbo za lutnjo, ki jo je napisal nemški baročni skladatelj
Johann Sebastian Bach:
NEJC: Dej odpri Youtube in poišči to
Bachovo skladbo.
NIJAZ: Sem jo že našel.
(MARIJA): Živjo Sejo!
(JOŽEF): Živjo prijatelj
Sejo!
(SEJO): Pozdravljena
Marija in Jožef! Ali sta me dolgo čakala?
(JOŽEF): Nisva. Bil si
hiter.
(MARIJA): Prinesel si mi
zelo lepo lilijo! Hvala!
(SEJO): Lepo se ujema s
to tvojo belo srajco.
(JOŽEF): Sem vesel, da si
spet tukaj v Ljubljani.
(MARIJA): Jaz tudi. Kdaj si
prišel iz Bosne?
(SEJO): Včeraj okoli
štirinajste ure.
(JOŽEF): Ali je bila mirna
Bosna?
(SEJO):
Pred šestimi dnevi na pokopališču Potočari sem bil del večtisočglave množice
ljudi, ki se je udeležila pogreba posmrtnih ostankov petstoštiriintridesetih
pred štirinajstimi leti umorjenih prebivalcev mesta Srebrenica: najstarejši med
umorjenimi je imel šestinsedemdeset let, najmlajši pa ni imel več kot
štirinajst let. Čeprav je bil sončen in zelo vroč dan, je nenadoma začel pihati
močan veter, ki je prisilil dve ogromni zastavi Bosne in Hercegovine, da sta se
visoko dvignili ter dramatično zaplapolali nad posmrtnimi ostanki umorjenih,
njihovimi odprtimi grobovi in belimi nagrobniki. To se je zgodilo prav v
trenutku, ko sem slišal himno Bosne in Hercegovine. Veličasten pogrebni obred
je vodil poglavar islamske verske skupnosti v Bosni in Hercegovini, gospod
Mustafa Cerić. Tedaj sem videl veliko objokanih in žalostnih obrazov. Bilo mi
je težko pri srcu. Pogreba se je udeležil tudi visoki predstavnik evropske
skupnosti za Bosno in Hercegovino, koroški Slovenec, gospod Valentin Inzko. Na
koncu sem besno rjovel kot lev, ko sem slišal, da je na pokopališče prišel tudi
srbski predsednik, gospod Boris Tadić ter točil krokodilove solze.
(JOŽEF): O
tem sem nekaj bral v enem od časopisov in se spraševal ali so se za tragične
usode nesrečnih ljudi sploh zanimali umetniki: glasbeniki, kiparji, pesniki,
pisatelji in slikarji. Srebreničanke ter njihovi izgubljeni očetje, bratje,
sinovi, vnuki in drugi sorodniki so tema s katero bi se res morali ukvarjati.
To je že del zgodovine islama oziroma krščanstva in doslej se podobnim temam
umetniki niso mogli kar tako izogniti. Dober primer je znameniti nizozemski
baročni slikar Rembrandt Harmenszoon van Rijn (1606-1669). Omenjeni slikar je namreč ilustracijo svetopisemske zgodbe in
eno svojih zadnjih slik »Vrnitev
izgubljenega sina« naslikal tudi pod vplivom dejstva, da je
poleg prve in druge žene izgubil še šest otrok. Preživeli sta ga le hčerka
Kornelija in vnukinja Titia.
(SEJO): Kako sta vidva
preživela te peklensko vroče poletne dneve?
(JOŽEF):
Videl si, da sva se skrivala tudi med cerkvenimi zidovi. Ogledovala sva si
stara kiparska in slikarska dela. Mariji so bili zelo všeč nekateri kipi
beneškega baročnega kiparja Francesca Robba, ki je kar triintrideset let delal
v Ljubljani.
(MARIJA):
Hvala Bogu dobro sva. Naslednji teden sva načrtovala počitnice na hrvaški obali
Jadranskega morja potem pa se bova lotila prenove stanovanja. Ljubo doma, kdor
ga ima. Vsaj kar se financ tiče je dom ena sama luknja brez dna.
(JOŽEF):
Deset dni v okolici Zadra si spet želiva »polniti baterije«. Tam se tako dobro
počutiva. Zadar je starodavno antično grško in rimsko mesto ter nekdanja
bizantinska prestolnica na vzhodni obali Jadranskega morja. V začetku
trinajstega stoletja, ko je bilo omenjeno mesto del madžarskega Kraljestva, so
ga napadli in za beneškega doža Henricusa Dandolo zasedli francoski križarji,
ki so na beneških ladjah potovali v Sveto deželo: s tem dejanjem so plačali
potne stroške za pot do Carigrada. V dvajsetem stoletju v Evropi je bilo o teh
dogodkih napisanih veliko diplomskih del, magisterijev in doktoratov. Kako je
napredovala tvoja doktorska disertacija?
(SEJO):
Zelo počasi. Sem pisal razpravo o bosenskih srednjeveških zlatnikih in
srebrnikih ter zbiral vse, kar je bilo v povezavi z njimi. Še vedno v ušesih mi
odmevata verza, ki ju je v petnajstem stoletju zapisal madžarski pesnik Jannus
Pannonius: »Bila je del
Ilirije in sedaj imenuje se Bosna,/divja dežela, toda srebrne rude bogata«. Verza je iz latinščine v slovenščino prevedel Severin
Šali. O tem glej: Pesmi (Skender Kulenović, Mak Dizdar, Dara Sekulić, Anđelko
Vuletić), Ljubljana 1980, p. 153.
(JOŽEF):
Čudovita tema. Že od antičnih Grkov in Rimljanov sta bili kovini zlato in
srebro pripisani Soncu oziroma Luni ter sta simbolizirali posebno odličnost,
večno slavo, nebeški sijaj in božansko veličastje.
(SEJO): Kako pa tvoje
diplomsko delo?
(JOŽEF): Sem raziskoval.
Dobra volja je najboljša. Včeraj sem bil spet nekaj začel...
(SEJO): Včeraj je bil
zame prav srečen dan.
(MARIJA): Zakaj?
(SEJO):
Nisem mogel verjeti, da so me že po petih minutah na slovensko-hrvaški meji spustili slovenski policisti. Zadnjič so me
več kot petinštirideset minut zadržali in me nekajkrat spravili ob živce.
(MARIJA): Mogoče si bil
simpatičen kateri od policistk?
(SEJO): Ne
verjamem. Kolikokrat so samo fotografirali moj potni list, indeks in potrdilo o
vpisu. Nobena od petnajstih knjig, ki sem si jih bil sposodil iz ljubljanskih
knjižnic ter imel pri sebi v torbi in v dveh velikih plastičnih vrečah jih ni
zanimala. Z zanimanjem so si ogledali le moj zvezek. Bila je nedelja in močno
mi je zavrela kri, ko so se po krajšem posvetovanju odločili, da bodo poklicali
tudi referat za podiplomski študij in preverili, če sem res študent na
ljubljanski Univerzi. Kmalu potem so mi povedali, da sem jim zelo sumljiv in so
mi grozili, da bom ostal pri njih vsaj štiriindvajset ur. Na koncu je prišel
starejši gospod, ki je z enim udarcem presekal ta gordijski vozel in me
skorajda brez besed spustil čez mejo.
(JOŽEF):
Verjetno so bili zelo jezni, ker si več let ilegalno delal, študiral in živel v
Sloveniji.
(SEJO):
Nehaj spet s tem. Nisem naredil ničesar, kar je lahko razjezilo policiste na
meji.
(MARIJA): Sicer pa tudi sam
dobro veš v kakšnem položaju si bil.
(SEJO):
Kljub vsemu še vedno imam status študenta in vse potrebne listine za bivanje na
slovenskem ozemlju, ki so jih policisti na meji morali upoštevati.
(JOŽEF):
Smo v cerkvi. Ne razburjaj se. Ali ti je bila všeč Bachova suita za lutnjo, ki
smo jo zdaj poslušali? Lútnjar je Argentinec s slovenskimi koreninami. Že nekaj
dni je tukaj in predstavlja dela različnih starih mojstrov. Včeraj mi je o njem
pripovedoval moj učitelj lutnje.
(SEJO):
Všeč mi je. Pred tremi dnevi v Sarajevu sem bil na koncertu svetovno znanega
bosenskega lútnjarja Edina Karamazova.
(MARIJA): »Sacra conversazione«. Ali sta vidva
mogoče lačna?
(JOŽEF):
Sejo, kot si sigurno že opazil tale učiteljica in bodoča mamica rada pretirava
s hrano. Do začetka decembra bom moral stalno paziti nanjo in na njene
kilograme.
(SEJO):
Skrben bodoči oče. Upam, da se zavedaš kaj imaš: Marija je lepa in pametna
ženska, ki si je zaslužila, da jo nosiš na dlani.
(MARIJA):
Hvala Sejo! Prejšnji teden je bodoči oče pomagal sosedu pri obnovi kozolca in
pri meni opravil kratek kuharski tečaj. Kar dobro mu je šla od rok priprava
francoske solate in že v soboto me je presenetil z res odličnim kosilom. Danes
sem mu kupila nove copate.
(SEJO):
Res si dobra učiteljica. Tvoje inštrukcije iz francoščine so mi zelo koristile
in ti jih moram plačati. Sem prinesel denar: švicarske franke.
(MARIJA):
Ali ti mene mogoče zafrkavaš? Komaj ti je uspelo plačati podiplomski študij.
Nočem vzeti tvoj denar. Nehaj s tem.
(SEJO): Plačal bi ti
najraje z zlatniki in s srebrniki.
(MARIJA): S
tem si močno pretiraval. Ali si mislil, da sem Juda Iškarijot in da mi boš
lahko v usta položil svetopisemski stavek: »In odtehtali so mi moje plačilo, trideset srebrnikov«.
(SEJO): Clara pacta, boni
amici.
(MARIJA): Sem samo želela
povedati da ni vse v denarju.
(SEJO): To
seveda ni res. Čez dvajset dni isto ti bosta povedala tudi moja nekdanja
sodelavca, izkušena in prostodušna zidarja Haso in Mujo. Tedaj ti bom vrnil
milo za drago in sicer tako, da ne bom zahteval plačilo za sodelovanje pri
prenovi vajinega stanovanja.
(MARIJA): Roka roko umije.
Kam bi prišli, če bi bilo vse v denarju?
(JOŽEF):
Danes Marija ima god. Sejo ti si verjetno že veliko slišal o Karmelski Materi
Božji in veš odkod je prišel Marijin vzdevek Karmen. Nekje sem prebral, da je v
islamski tradiciji mati Jezusa Kristusa, Marija, skupaj z Mohamedovima ženama
Hadidžo in Ajšo ter Mohamedovo hčerko Fatimo, sodila med štiri najboljše žene,
ki so kdaj koli živele.
(SEJO): To
je dejstvo. Številni kristjani-katoličani so večkrat povedali, da je v Fatimi
Bog razodel Marijino srce. Pri tem so seveda mislili na znamenito portugalsko
naselje, ki se nahaja okoli sto trideset kilometrov od glavnega mesta Lizbona.
(MARIJA): O
tem je na svojevrsten način pričala tudi devetnajsta sura v Koranu z naslovom »Merjema« oziroma »Marija«. Zdaj vama bom
recitirala nekaj verzov iz te sure, ki sem se jih (kmalu potem ko je bil
objavljen prvi prevod Korana v slovenščino) na pamet naučila.
(JOŽEF): Sejo in jaz bova
predstavljala občinstvo.
(MARIJA): (Koran
19: 16, 17)
»A omeni v knjigi tudi Merjemo, ko je ona od svojih potomcev
na vzhodni kraj odšla,
pa je vzela en zastor, da bi se pred njimi zastrla,
a Mi smo k njej Džibrila poslali
in on se ji je v liku lepega moškega prikazal!«.
(Koran
19: 27, 28)
»In noseča pride ona k narodu svojem,
a oni so zaklicali: Merjema, nekaj grdega si storila!
Sestra Harunova, tvoj oče ni zloben človek bil,
a tudi mati tvoja ni blodnica bila«.
(Koran
19: 34)
»To je torej Isa, sin Merjeme,
o njemu beseda Resnice, o kateri se oni razdvajajo«.
(Citati
iz Korana povzeti po:
Klemen Jelinčič, Koran,
Radenci 2003)
(JOŽEF):
Pri recitiranju teh verzov sem opazil tudi nekaj tvojih materinsko toplih gest.
(MARIJA):
Sem vesela, da ti je bil všeč moj nastop. Naslednjič ti bom prebrala del
apokrifnega evangelija o Marijinem rojstvu in del pripovedi o mizarju Jožefu.
(SEJO):
Oh, skorajda bi bil pozabil tisto knjigo o beguncih iz Bosne, otrocih brez
staršev, ki so po drugi svetovni vojni živeli v Sloveniji. Marija ali si mi jo
prinesla? Sem obljubil, da bom to knjigo pokazal kolegici, ki piše diplomsko
delo o muslimanski verski skupnosti v Sloveniji.
(MARIJA): Hvala ker si me spomnil. V torbi jo imam.
To v bistvu ni knjiga o beguncih iz Bosne, saj je njim posvečen le en krajši
zapis. Če hočeš lahko ga preberem.
(SEJO): Zlata si.
(MARIJA): »1947. leta sem bila zaposlena kot vzgojiteljica v mladinskem domu
v Preddvoru, kjer je živelo okoli 120 otrok slovenskih Korošcev iz Avstrije,
sirot brez staršev iz Bosne in Hercegovine in sirot vojvodinskih Nemcev.
Nenavadna mešanica nacionalnosti, različnih običajev in navad je bila to,
skupno jim je bilo le otroštvo brez otroštva. Posebno bosanski otroci so med
vojno preživeli strahote, ki bi še odrasle zrušile. Bili so priče požiganju,
zverinskemu divjanju ustašev in esesovcev. Ni jih bilo malo, ki so jim pred
očmi posilili matere, sestre, jim pobili vse najbližje…Ti otroci niso imeli otroštva, niso imeli toplega doma. Hodili so
s partizanskimi enotami v mrazu, snegu, dežju, postelj skorajda niso poznali,
za šolsko učenje je bilo le malo časa. Partizansko življenje, strah…borba okrog njih – to so bile njihove izkušnje, zato jim je Tito
predstavljal vse, česar niso imeli, pa bi otroci morali imeti: bil jim je oče,
vzornik, junak, bil je sinonim za svobodo in lepši jutri. Ko so poleti 1947.
leta izvedeli, da je tovariš Tito na Brdu, so ga želeli videti. Čez nekaj dni
smo se z avtomobili odpeljali na Brdo. Sprejeli so nas na vrtu, kjer so nas
čakale lepo pogrnjene in s sladkarijami obložene mize. Posedli smo in kmalu se
nam je pridružil tovariš Tito. Kako naj vam opišem to srečanje, enkratno
vzdušje sproščenosti in otroške prisrčnosti? Tito je otroke pozdravil, kakor da
so stari znanci: »Zdravo djeco! Iz
Bosne ste došli u Sloveniju?« Otroci so se
pognali pokonci in drug čez drugega klicali: »Tito, Tito…!« Objemali so ga, se
ga oklepali okoli kolen, kot se otroci stiskajo le k svojim staršem, ko iščejo
zavetja. Skakali so okoli njega brez predsodkov in treme, kot da se poznajo že
zelo dolgo. Tovarišice smo jih poskušale nekoliko umiriti, a nam ni uspelo.
Pogovarjali so se dolgo, o vsem mogočem. Povedali so mu, kako se imajo, kaj jih
tare, skupaj z njimi obujali spomine na svoje rojstne vasi. Tito jih je
spraševal, če imajo še koga v domači vasi. »Nemamo!« so odgovarjali. »Celo življenje je še pred vami, koliko lepega boste še doživeli!
Vendar nikoli ne pozabite žrtev svojih staršev za svobodo!« jih je bodril Tito. Nanj so se obračali kot na enega izmed »svojih«, prisrčno, kot na
človeka, ki jim je najdražji. Mali Petrček mu je sedel v naročje: »Tito, ja tebe toliko volim, zar i ti mene?«. »Seveda te imam rad«, ga je stisnil k sebi predsednik. Otrok se je dobesedno ugnezdil
v njegovo naročje in ga o vsem spraševal. Zakaj ima toliko medalj…? Potem je Tito otrokom ponudil pripravljene slaščice, sam pa je
prisedel k nam, vzgojiteljicam. »Ti otroci so
pretrpeli toliko gorja, če morete, jim nudite drugi dom!« je dejal. Zanimali so ga problemi, s katerimi se pri vzgoji
srečujemo. O otrocih vojvodinskih Nemcev je rekel: »Otroci niso krivi za ravnanja svojih staršev, tudi oni bodo
zrasli v poštene državljane!« Spraševal nas je,
kakšno prehrano imamo, če je sadja dovolj, saj so ti otroci zelo
podhranjeni, če se dobi kaj bonbonov, kam
hodimo na izlete…Tovariš Tito se je mudil na Brdu cel
mesec. Ves čas je skrbel, da so nam poslali vse, česar bi nam utegnilo
manjkati: sadje, igrače, slaščice, bonbone. Poskrbel je, da smo otroke peljali
na izlet na Jezersko, kjer smo si ogledali karavlo, obiskali smo Bohinj, Bled,
kjer smo bili na kosilu v Vili Bled. Najbolj nepozabno pa je bilo, ko nam je
odstopil modri vlak, da smo si šli ogledat Postojnsko jamo. To je bilo nekaj za
otroke. Kjerkoli smo se peljali in ustavili, so se zbrali ljudje in čakali
Tita. Na železniški postaji v Postojni se je zbrala velika množica ljudi, ki je
bila kar nekoliko razočarana, ko je videla izstopati iz vlaka le otroke«. O tem glej: Majda Odar-Jošt Rolc, Tito
pri nas, Radovljica 1980, pp. 15-17.
(SEJO):
Najlepša hvala! Tako lepo si prebrala ta zapis. Od petnajstega do dvajsetega
stoletja je bilo na slovenskem ozemlju dokumentiranih veliko beguncev iz Bosne.
V šestnajstem stoletju so prišli predniki nekaterih Štajercev, ki so od
štajerskih Nemcev in Slovencev dobili vzdevek Woschnak oziroma Vošnjak. O tem
je pričala tudi ena od hiš v Šoštanju v kateri sta živela starša pisatelja
Josipa Vošnjaka in se je imenovala po domače »Pri Bošnjaku«. V dneh, ko je bil
papež Janez Pavel II. proglasil za zveličanega škofa Antona Martina Slomška,
sem slišal, da je bil del ene od vej štajerskih Bošnjakov-Vošnjakov frančiškan
Vendelin Vošnjak (1861-1933). Pred več kot
štiridesetimi leti v Zagrebu, je slovenska rimskokatoliška Cerkev sprožila
apostolski postopek tudi za njegovo beatifikacijo.
NEJC: Zdaj sem jaz na vrsti. Bom prebral
tudi ta uvodni del.
DRUGO DEJANJE
Trije prijatelji so se zapletli v zelo
živahen pogovor. Lútnjar je igral skladbo »Fortune«, ki jo je napisal
angleški lútnjar John Dowland:
NINA: Ti pa hitro na Youtube in poišči to
skladbo Johna Downlanda.
NIJAZ: OK.
(JOŽEF):
Bog je ženske ustvaril zato, da so podpirale tri hišne vogale. Star pregovor
namreč pravi, da hiša ne stoji na zemlji temveč na ženi. Sejo tudi ti bi moral
imeti ob sebi kakšno lepo in pametno žensko. Imel bi vedno varno zavetje, mehko
posteljo, zlikane srajce, ter mizo polno rož, sadja, kruha in otroških igrač.
(MARIJA):
(stisnila je Jožefovo desno roko in mu z nasmeškom povedala) Sem vesela, da si
pozabil na tobak in na alkoholne pijače.
(SEJO):
Nisem jim bil všeč. Mogoče zato ker sem musliman? Nič mi ni pomagal niti
vzdevek s katerim sem skrival svoje pravo ime.
(MARIJA):
Eni moji prijateljici si bil pogosto v mislih. Ne bom povedala kateri. Se bosta
že srečala in pogovorila. Ona in njeni starši bi te nosili na dlani podobno kot
v zadnjih petih letih smo jaz in moji starši nosili Jožefa in bili njegova
glavna opora v dneh, ko je bil globoko pogledal v kozarec in zaradi svojega hedonističnega
značaja zabredel v težave.
(JOŽEF):
Ali je to mogoče Eva? Pred približno tremi leti mi je bila zelo všeč ta punca
in sem jo obletaval, kot mušica luč. Ali je spet samska?
(MARIJA): Za
božjo voljo, kaj ti je? Kako te ni sram? Kako bi se ti počutil, če bi ti jaz
povedala, da mi je bil všeč kateri od tvojih prijateljev? Prav pred tremi leti
si bil odšel od mene celo po francosko in te nisem videla skorajda pet mesecev.
Tudi po pariških ulicah si se pijan potepal. O bog, kako sem bila žalostna...
(SEJO): V
očeh in na obrazu si imela solze. Ko je bil Jožef prišel nazaj in videl tvoj
mobilni telefon pa ga je zanimalo zakaj sem te večkrat klical v času, ko je bil
odsoten. Sem mislil, da me bo zgrabil za vrat.
(MARIJA):
Bil je čisto pozabil, da sem mu financirala dodiplomski študij na ljubljanski
Univerzi in ga učila francoščino oziroma ljubljanščino ter se je spravil tudi
name. Takrat sva se bila pošteno skregala.
(JOŽEF): To
ni res. Že nekaj mesecev pred mojim odhodom sva si postala skorajda tujca.
Razloge za takšno stanje sem iskal predvsem med tvojimi nekdanjimi simpatijami
in se odločil, da se za nekaj časa umaknem iz tvojega življenja.
(MARIJA):
Nikoli ne delaj drugim tega, česar nočeš, da oni delajo tebi. Če bi bil prišel
dva tedna pozneje mogoče bi me za vedno izgubil. V času, ko sem te čakala mi je
Sejo res veliko pomagal in malo je manjkalo, da se nisva zapletla v vrtincu
čustev.
(JOŽEF):
Joj kaj sta mi skrivala? Kdo je komu bil všeč?
(MARIJA):
(Marija se je precej glasno nasmejala) Sem vesela, da si se začel zanimati za
to romantično zgodbico.
(SEJO):
Draga Marija! Verjetno te bom zdaj spravil v slabo voljo, ker bom priznal, da
si tega nisem želel: pred očmi mi je bila samo Sanja, ki me je skorajda brez
besed zapustila. Čeprav mi nikoli niso bili všeč ljubezenski trikotniki, sem že
nekajkrat moral ločevati med ostrimi in topimi koti.
(MARIJA): Upam, da ne boš
ostal sam.
(SEJO): V
Srebrenici sem spoznal gospo, ki živi v bližini francosko-švicarske meje in je
bila pripravljena finančno podpreti moje raziskave kulturne zgodovine Bosne.
Skupaj sva preživela nekaj dni. Na poti v Ljubljano mi je padla v naročje in
kmalu potem sem ji povedal, da je bila moja prva punca Srebreničanka Zlata.
Danes je morala odpotovati domov. Čez deset dni jo bom spet videl.
(MARIJA): Sem vesela, da se
ti je spet zgodilo nekaj tako lepega, kot je zaljubljenost.
(SEJO):
Bil je že čas. Usoda. TA-TA-TAM? »Tako
trka usoda na vrata«. S temi besedami
je nekoč nemški skladatelj Ludwig van Beethoven razložil usodni motiv v svoji
znameniti Peti simfoniji, ki naj bi ga slišal v naravi in sicer od vrtnega
strnada.
(JOŽEF): Kako pa je bilo s
prvo punco? Ne moreš jo kar tako pozabiti, kajne.
(SEJO): V
eni od ljubljanskih vojašnic v katerih so živeli begunci iz Bosne sem jo spoznal.
Bila je eno leto mlajša od mene, visoka in svetlolasa hčerka mladostne
prijateljice moje mame. Skupaj sva preživela približno šest mesecev. Zame je
bila ločitev hud in nepričakovan udarec.
(JOŽEF): Zakaj sta se
pravzaprav razšla?
(SEJO):
Zaradi mojega vpisa na fakulteto. Bila je namreč čisto in preprosto dekle, ki
si je želelo čimprej zapustiti grdo in umazano vojašnico ter si ustvariti dom
in družino. Sem ji povedal, da mi je vpis na fakulteto ogromno pomenil in da v
tem času nisem bil pripravljen nositi zakonski jarem. Na koncu je v meni videla
Slovenca.
(JOŽEF): Sem razumel.
Človek obrača, bog obrne.
(MARIJA):
Šele zdaj mi je jasno, kje si dobil švicarske franke s katerimi si mi želel
plačati inštrukcije iz francoščine.
(SEJO):
Tudi ta denar me je bil na čuden način spomnil na Zlato. Ko sem ga bil dobil na
eni od slovenskih radijskih postaj sem namreč slišal Kreslinovo uglasbitev
Prešernovih verzov: »Zvestó sercé in
délavno ročíco/Za dóto, ki je níma miljonárka,/Bi bíl dobíl z izvóljeno devíco«. O tem glej: Avgust Pirjevec-Joža Glonar, Dóktorja
Francéta Prešérna zbrano delo, Ljubljana 1929, p. 99.
(MARIJA): V bistvu si imel
srečo. Ali si mislil, da je ne boš imel? Če si pošteno delal...
(SEJO):
...nisem bil prepričan, da sem imel srečo. Zdelo se mi je, da je to kupljena
ljubezen oziroma da sem se prodal za denar. Sem raje pošten revež...Pred
desetimi dnevi sem poslal za objavo članek in prevedel v francoščino tri stavka
o vojni v Bosni, ki so bili objavljeni ob koncu leta 1993 v Ljubljani in me
bodo vedno spominjali na Zlato. Želiš li jih slišati?
(MARIJA): Kje si jih našel?
(SEJO): V
publikaciji časopisne hiše delo, »Slovenski
almanah '94« na straneh štirinajst in petnajst. Ves čas
sem hranil to publikacijo le zato, ker se je na eni od omenjenih strani s
kemičnim svinčnikom podpisala Zlata: »(14.3.
1993) Poveljnik modrih čelad v BiH Philippe Morillon, ki se je 11. marca prebil
v Srebrenico, je obljubil, da bo vztrajal v obleganem mestu, dokler Srbi ne
bodo dovolili prehoda konvoju s človekoljubno pomočjo (ta je bil na poti v
Srebrenico zaustavljen) in omogočili evakuacijo ranjencev...(20.3. 1993) Srbi
so dovolili evakuacijo 100 ranjencev in 500 žensk ter otrok iz Srebrenice v
Tuzlo...(26.3. 1993) Francoski general Phillipe Morillon, poveljnik vojske
bosanskih Srbov general Ratko Mladić ter poveljnik enot OZN v nekdanji
Jugoslaviji Lars Erik Wahlgren so se dogovorili o prekinitvi ognja v BiH, ki
naj bi začela veljati 28. marca opoldne«. (OPOMBA:
V primeru, če bo radijska igra predstavljena na kateri od radijskih postaj
podčrtani del besedila bo potrebno prevesti v francoščino)
(MARIJA): Bravo! Ti to res
obvladaš.
(SEJO):
Sem se učil tudi na tragičnih primerih iz zgodovine bosenskega naroda. Leta
1995 v Srebrenici je bilo umorjenih okoli deset tisoč ljudi. V potokih in rekah
je tekla kri. Morilci niso bili kaznovani. Poleg tega, v Srebrenici je bila
rojena moja mama, ki sem jo v zadnjih sedemnajstih letih le dvakrat videl.
(MARIJA):
Hitro si napredoval. Če boš tako priden, boš kmalu pisal članke tudi v
francoščini.
(SEJO):
Prvega bom posvetil že omenjenem generalu. Zlata mi je povedala, da ga je
enkrat precej od blizu videla in da je imel krvave oči. Menim, da bi bil
priimek Morillon primeren vzdevek za marsikaterega generala. V enem članku sem ga
namreč slovenil kot: Moril Je On.
(JOŽEF):
Pravočasno si bil prišel v Slovenijo. Če bi bil v Bosni, v najboljšem primeru
bi bil zdaj upokojeni vojak, ki je z lastnimi očmi videl kaj je naredil general
Moril Je On.
(MARIJA):
Zelo zanimive stvari mi je povedal moj brat, ki je kot slovenski vojak nekaj
časa preživel v Bosni. Od njega sem slišala tudi to, da so pod vplivom alkohola
in drugih drog vojaki postali okrutni posiljevalci, mučitelji in morilci.
(SEJO): Ni
mi bilo usojeno. Ko sem prišel na svet popkovina s katero sem bil povezan z
mamo, je bila na babičin predlog simbolično prerezana tudi s pomočjo svinčnika:
s tem je želela babica doseči, da bi bil njen prvi vnuk pisar.
(JOŽEF):
Upam, da bo tudi Marija rodila pisarja.
(MARIJA): Ti
si bil vesel, ker že nekaj mesecev nisi videl mojo menstrualno kri in zdaj
verjameš, da je v mojem trebuhu sedeči pisar lepo napisal svoj prvi
življenjepis, genski zapis. Ali si se zavedal, da bodo sestavni del tega zapisa
tudi podatki o njegovih starših?
(JOŽEF): Bojiš
se, da se bo svet podrl, če bo napisal, da je bil njegov oče krvav pod kožo
oziroma da je bil veseli Štajerec in ptiček brez gnezda, ki je ob zvokih kitare
žvrgolel pesmi ansambla The Beatles.
(MARIJA):
Bojim se, da se bo kaj podrlo v podstrešnem stanovanju mojih staršev v katerem
sva doslej živela na koruzi in v katerem sva nameravala pestovati najinega
prvega otroka. Ne bi rada ostala brez strehe nad glavo. Če se bo to zgodilo,
potem boš moral peljati kravico v kakšno drugo štalico.
(SEJO):
Kdaj bosta šla v Egipt? Marija ti si mi enkrat rekla, da si želiš videti mesto
Aleksandrija v katerem je velik del življenja kot dojilja preživela tvoja
prababica, »Lešandrinka« Ana.
(MARIJA):
Šla bova, ko bom dojilja. Zdaj mi je pred očmi najino stanovanje.
(JOŽEF):
Sva se zmenila, da bova stanovanje prenovila po počitnicah.
(MARIJA):
Dragi moj Jožef! S tem sem te želela samo spodbuditi, da čimprej spraviš to
svojo diplomo pod streho in si najdeš resno službo. Kmalu bova potrebovala
denar: veliko denarja.
(SEJO):
Dokler otrok ne bo začel hoditi v osnovno šolo verjetno ne bosta imela večjih
finančnih težav.
(MARIJA): Iz
tvojih ust v božja ušesa. Če do konca leta Jožef ne bo redno zaposlen bom mati
samohranilka, ki bo doma imela troje lačnih ust. S tem bremenom na plečih bom
morala prodati tudi svojo dušo, kri in ljubezen. Moja starša sta že precej v
letih in pri njih ne želim več iskati podporo. Bom raje prostitutka, ki bo
občasno za denar prodala svoje telo.
(SEJO): Iz
te moke ne bo kruha. Imaš res bujno domišljijo. Kaj vse ti bo še padlo na
pamet?
(JOŽEF): S
temi črnimi mislimi boš spravila v jok najinega malega pisarja.
(MARIJA):
Kaj govoriš? Želela sem si samo, da bi bil otrok zdrav, živ, in da bi v miru
odraščal. Žal, živimo v času, ki ni naklonjen mladim družinam. Bilo bi lepo, če
bi v kratkem prišlo do pozitivnih sprememb.
(SEJO):
Podobne želje so imele tudi številne Srebreničanke. Načrte so jim prekrižali
srbski in črnogorski vojaki ter profesionalni morilci iz številnih evropskih
držav.
(JOŽEF):
Nekaj jih je bilo tudi iz francoske tujske legije in so pili najboljša
francoska vina.
(SEJO):
Pred tremi dnevi sem prvič slišal za Celjana Franca Kosa, ki je bil sodelavec
vojnega zločinca, srbskega generala Ratka Mladića. Celjan je Srebreničane mučil
tudi tako, da jim je s soljo posipal krvaveče rane.
(JOŽEF):
Vojak »JLA« in udbomafijec?
(MARIJA): V
Srebrenici prav gotovo ni bil na strokovni praksi. Kje se je Franc Kos lahko
skrival skorajda petnajst let?
(SEJO):
Gre za profesionalca. Pri različnih varnostnih službah takšni tipi so verjetno
imeli kot knjige debele kartoteke in so bili stalno pod nadzorom.
(JOŽEF):
Kaj si s tem želel povedati?
(SEJO):
Predvsem to, da so v zadnjih štirinajstih letih najvišji politični predstavniki
slovenske in srbske države vedeli kje je bil oziroma kaj je počel Franc Kos.
(JOŽEF):
Kaj še v zvezi s tem te je zanimalo? Ali boš mogoče začel pisati kriminalke s
političnim ozadjem? Tega ti ne bom priporočil.
(SEJO):
Včasih rad popijem dva decilitra čistega vina. Poleg tega, zanimal me je
odgovor na vprašanje ali je Franc Kos znal francosk'?
(MARIJA):
Hecaš se!
(SEJO):
Marija pomagaj mi! Sinoči sem sanjal, da je Franc Kos govoril po francosko in
da je sodeloval pri odtujitvi nekega srednjeveškega srebreniškega zaklada v
katerem je bilo okoli deset tisoč srebrnikov in zlatnikov.
(MARIJA): Kakšne sanje!
Jožef bi jih znal razložiti, če bi se samo potrudil.
(JOŽEF): Kaj lahko poveš o
zgodovini mesta Srebrenica?
(SEJO):
Mesto je nastalo v neposredni bližini antičnega rimskega rudnika srebra in na
temeljih rudarskega naselja Argentaria, kar seveda pomeni, da je bilo njegovo
ime slovanski prevod latinskega imena Argentaria. Tukaj kot zanimivost moram še
omeniti, da je bila v drugi polovici dvajsetega stoletja na antičnem rimskem
pokopališču zgrajena ena od srebreniških osnovnih šol. Za gradnjo te šole so
bili uporabljeni tudi antični rimski nagrobniki.
(MARIJA): V
Bosni sem obiskala samo Međugorje. Enkrat si boš moral vzeti čas, da Jožefu in
meni predstaviš Srebrenico, Sarajevo ter druga bosenska mesta.
(JOŽEF):
Ali so imeli antična imena tudi hidronimi in toponimi v bližini Srebrenice?
(SEJO):
Meni so bili zanimivi zlasti hidronimi in toponimi Jadar, Studeni Jadar in
Zeleni Jadar, ki sem jih povezal z antičnim imenom mesta Zadar in z Jadranskim
morjem.
(JOŽEF):
Odkril si sigurno še kakšne kulturne vezi med mestoma Srebrenica in Zadar: ti
si živ leksikon za Bosno.
(SEJO):
Sem odkril eno žensko. Bila je nenavadno lepa. O njej je hrvaški pisatelj
Miroslav Krleža nameraval napisati roman.
(MARIJA): Zakaj si bil tako
skrivnosten? Kako ji je bilo ime?
(SEJO):
Starejša hčerka bosenskega bana Stipana II. Kotromanića in žena madžarskega
kralja Ludovika Anžuvinca, Elizabeta. V Srebrenici je imel njen oče kóvnico
denarja. Njegovi srebrniki, dinarji so ime dobili po antičnih rimskih
srebrnikih.
(JOŽEF):
Moral je imeti res lepo hčerko, da si jo je madžarski kralj izbral za ženo. Ob
tem pa še dobro doto za hčerko saj ljubezen gre skozi želodec.
(SEJO):
Predstavniku neapeljske veje francoske družine Anjou, madžarskemu kralju
Ludoviku je bila privlačna tudi Elizabetina dota: šlo je za velik del Banovine
Bosne.
(JOŽEF):
Bil je združil prijetno s koristnim.
(SEJO): Leta 1353 oziroma kmalu po Elizabetini
poroki z Ludovikom, je umrl Stipan II. istega leta, je bosenski banski prestol
zasedel Elizabetin bratranec Tvrtko I.
(MARIJA): Že
v gimnaziji sem slišala, da je bila v Bosni rojena tudi žena enega od Celjskih
grofov.
(SEJO):
Leta 1361 se je bila Elizabetina mlajša sestra Katarina poročila s Celjskim
grofom Hermanom I. in z njim imela vsaj tri otroke.
(MARIJA):
Koliko otrok sta imela Elizabeta in Ludovik?
(SEJO):
Šele potem, ko sta sedemnajst let preživela brez otrok, so na svet prišle njune
štiri hčerke: Elizabeta, Katarina, Marija in Hedvika. Skorajda vse so umrle v
rosno mladih letih.
(MARIJA):
Nesrečni kraljevski par ni imel sina.
(SEJO):
Antični Rimljani so takšne probleme zelo enostavno rešili. Srednjeveški
Evropejci jih niso posnemali. Lep primer so bili tudi že omenjeni Celjski
grofje.
NIJAZ: OK. Jaz bom prebral ta uvod v tretje
dejanje.
TRETJE DEJANJE
Prijateljski klepet je prišel do sklepne
faze. Lutnjar je igral skladbo, ki jo je napisal bosenski skladatelj Franciscus
Bossinensis:
NEJC: Dej na Youtube hitro poišči to skladbo Franciscusa
Bossinensisa.
NIJAZ: OK.
(SEJO):
Leta 1377, je za sina in za Ludovikovega naslednika Elizabeta zaman prosila
Svetega Simeona, ki je v rokah držal malega Jezuščka in njegovi materi Mariji
napovedal silno trpljenje.
(MARIJA):
Zelo zanimivo. Kje si dobil ta podatek?
(SEJO): V
Zadru. Pri zadarskem zlatarju, ki se je podpisal kot Franciscus de Mediolano,
je namreč za relikvijo (telo Svetega Simeona, ki ga v Zadru hranijo od
trinajstega stoletja) Elizabeta naročila ogromen, srebrn, pozlačen in z
reliefnimi kompozicijami v celoti okrašeni relikviarij Svetega Simeona. Močno
si je želela, da bi sina dobila tako kot je nekoč Jezuščka dobila Marija iz rok
Svetega Simeona. O tem je pričala reliefna kompozicija na čelni strani
relikviarija. Zanimiva je bila tudi z relikviarijem povezana, v stari
francoščini zapisana deviza »cest tout mon
dezir«.
(JOŽEF):
Ali se spomniš Marija, da sva pred približno dvema letoma na glavnem oltarju
zadarske cerkve Svetega Šimuna videla relikviarij, ki ga je omenil Sejo. Tedaj
sem slišal, da gre za največje zlatarsko delo na ozemlju nekdanje
Avstro-Ogrske. Prvotno je bil relikviarij del inventarja kapele Svetega Šimuna
v nekdanji zadarski cerkvi Svete Marije Velike. Sem slišal tudi po kateri poti
je v Zadar prišlo telo Svetega Simeona. Eno od beneških ladij, ki je na začetku
trinajstega stoletja sodelovala pri zasedbi Zadra in Carigrada in bila na poti
v Benetke, sta namreč v bližini Zadra močno poškodovala močna burja in veliki morski
valovi. Med dragocenostmi, ki jih je iz potapljajoče se ladje posadka uspela
rešiti, je bilo tudi telo Svetega Simeona. Po spletu zanimivih okoliščin, je
svetnikovo telo za vedno ostalo v Zadru.
(MARIJA):
Spomnim se samo nekaterih detajlov. Zdi se mi, da je bil kralj Ludovik
upodobljen s francosko brado. Ali je v Srebrenici Elizabeta dobila srebro?
Najbrž bi ga lahko glede na to, da je bilo mesto posest njene družine.
(SEJO): To
bi morale potrditi obsežnejše interdisciplinarne raziskave okoli dvestopetdeset
kilogramov srebra iz katerega je bil izdelan relikviarij. V literaturi je bil
relikviarij temeljito obdelan: Hrvati so večkrat na najboljši možni način
predstavili svoje umetnostne spomenike. Nekateri raziskovalci so prišli celo do
sklepa, da relikviarij ni bil dokončan do leta 1380, kot piše na posvetilnem
napisu oziroma da je približno dvajset let pozneje lahko nastala današnja
oblika relikviarija, hiša s precej strmo dvokapno streho. Baje je bila njegova
oblika blizu, kot hiša z dvokapno streho oblikovanim stečkom. Z imenom stečki
se od devetnajstega stoletja do danes označujejo kamniti monolitni nagrobni
spomeniki. Prebivalci Banovine in Kraljevine Bosne so zanje uporabljali imena bilig, kami, zlamenije, kuća in vječni dom. Do danes se je boljše ali slabše ohranilo več kot
šestinšestdeset tisoč stečkov (okoli šest tisoč jih je okrašenih s simboličnimi
motivi, z napisi pa samo okoli štiristo). Dokumentirani so na grobovih vseh
bosenskih družbenih slojev: največ jih je ohranjenih na prostem, večje število
pa tudi v ruševinah majhnih, grobovom namenjenih cerkvah. Klesarji imenovani
kovači (okoli dvajset jih je v kamen vklesalo svoja imena, najznamenitejši pa
so Bolašin, Grubač, Miogost, Prerad in Semorad), so za stečke uporabljali
različne vrste kamna (najpogosteje apnenec). O stopnji razvitosti klesarske
dejavnosti v Bosni danes pričajo številne nekropole (največje imajo od sto do
sedemsto stečkov) in kamnolomi z napol obdelanimi in poškodovanimi stečki, ki
so najboljši dokaz, da stečkov niso klesali nepismeni bosenski kovači, kot so
jih doslej predstavljali nekateri raziskovalci, temveč zelo ugledni evropski
srednjeveški kovači, o katerih so doslej pisali francoski zgodovinar Jacques Le
Goff ter še številni drugi. Zaradi različnih oblik stečkov ni mogoče popolnoma
sistematizirati. Tudi datiranje predstavlja velik problem. V drugi polovici
dvajsetega stoletja jih je večina na podlagi maloštevilnih ohranjenih napisov v
tako imenovani bosančici in zelo površnih raziskav datiranih v petnajsto in v
šestnajsto stoletje. Kot najstarejši, postavljeni v dvanajsto stoletje, so zelo
pogosto omenjeni stečki bosenskih plemičev Grda, Nespine in Pribilše. Od prve
polovice šestnajstega stoletja, ko je ljubljanski notar in potopisec Benedikt
Kuripečič objavil najstarejši znani zapis o stečkih, pa do danes so največjo
pozornost vzbudili simbolični motivi, izklesani v zelo rustikalnem plitvem
reliefu. Pravzaprav gre za različne solarne, lunarne in njim sorodne simbole,
kot so sonce, luna (polmesec), zvezda, spirala, elipsa in več vrst križev, med
katerimi so poleg svastik najzanimivejši antropomorfni in tako imenovani T
križi, katerim zgornjo prečko pogosto nadomeščajo sonce, polmesec in zvezda, ki
se v simboličnem prostoru včasih pojavljajo samostojno ali pa spremljajo simbolične
upodobitve ljudi, živali in rastlin. Raziskovalci so vzore za te motive iskali
skorajda na vseh celinah, najpogosteje pa v profani ljudski umetnosti ter
znotraj krščanske simbolike. Najbolj jih je zanimalo vprašanje, čigavi so
stečki. Prevladovali so predvsem neznanstveni odgovori ter politično motivirani
poskusi, da se nekropole s stečki pripišejo bogomilom, Grkom, Hrvatom, Ilirom,
starim Slovanom, Srbom ter Vlahom. Žal se z njimi niso ukvarjali samo
raziskovalci; v devetnajstem in v dvajsetem stoletju je bilo veliko teh izredno
pomembnih simbolov bosanstva tudi poškodovanih in povsem uničenih. Lep primer
je svetovno znana nekropola v bližini mesta Stolac, na kateri se je ohranilo
okoli sto trideset stečkov.
(JOŽEF):
Kaj lahko poveš o srebreniških stečkih?
(SEJO):
Edinstven je bil nedatirani steček iz okolice Srebrenice, ki je imel tako kot
relikviarij Svetega Simeona na eni od stranic dvokapne strehe podobo človeka.
Da je bil zadarski relikviarij pravzaprav srebrn in pozlačen steček o tem
skorajda nobenega dvoma ni več, saj je do leta 1632 imel funkcijo nagrobnega
spomenika.
(MARIJA):
Moram priznati, da sem šele zdaj razumela bistvo te zgodbe o kraljici Elizabeti
in njenih prizadevanjih, da bi prinesla na svet sina in naslednika kralja
Ludovika. Zgodba mi je na nek način zelo blizu, saj sem tudi sama želela imeti
otroka s katerim bi utrdila zvezo z Jožefom. Zdaj, ko Jožef ni več odvisen od
alkoholnih pijač in tobaka močno verjamem, da se bo to res zgodilo. Tudi v
Međugorju sem to imela v mislih. Upanje umira zadnje. S tem bi se gotovo
strinjala tudi kraljica Elizabeta. Kljub lepemu darilu, ki ga je izročila
Svetemu Simeonu njena velika želja se ji ni izpolnila. Zakaj je izbrala prav
relikviarij v obliki hiše z dvokapno streho? Nedvomno zato, ker je bila hiša
starodaven simbol družinske sreče.
(JOŽEF):
Nisem povsem prepričan, da je bila v srednjem veku hiša simbol sreče.
(SEJO):
Seveda je bila. O tem so pričali tudi nekateri antični in srednjeveški
pregovori. Pesnik France Prešeren prav gotovo ni kar tako napisal verza: »O Vérba! sréčna, drága vás domáča,/Kjer hiša môjiga stojí očeta...«. Vas Vrba je Prešernu »…sréčna, drága vás domáča…« predvsem zato, ker tam »…hiša
môjiga stojí očeta…«. Hišo kot simbol
sreče sem našel tudi v verzih, ki jih je objavil sarajevski ansambel Bijelo
Dugme: »…Moji drugovi, odavno,/Kuće imaju/Samo moja
kuća je/Bez krova/Prokleta bit ćeš,/O ako ima boga/U paklu gorit ćeš...«. Posebej moram poudariti, da je v teh verzih ansambla Bijelo
Dugme nesreča oziroma nesrečna ljubezen predstavljena kot hiša, ki ji manjka
streha. Isti motiv je prisoten tudi v zgodbi o nastanku relikviarija Svetega
Simeona. Gre za reliefno kompozicijo na kateri je mogoče videti, kako je
kraljica Elizabeta skupaj s hčerkama izročila Svetemu Simeonu relikviarij brez
dvokapne strehe. Ob koncu devetnajstega stoletja, je nemški umetnostni
zgodovinar Alfred Gotthold Meyer prvi prišel do sklepa, da je sedanja dvokapna
streha na zadarskem relikviariju poznejši dodatek. Tudi sam sem prepričan, da
je bila dvokapna streha okoli petnajst let mlajša od relikviarija oziroma da je
nastala po Elizabetini smrti.
(MARIJA):
Kako sta se končali življenjski poti kraljice Elizabete in kralja Ludovika?
(SEJO):
Leta 1382 je umrl Ludovik. Bil je pokopan v madžarski prestolnici. Leta 1387 v
trdnjavi Novigrad v bližini Zadra zavezniki Elizabetinega bratranca, kralja
Tvrtka I. so ubili Elizabeto in v Bosno odpeljali srebrne angele, ki so bili ob
relikviariju Svetega Simeona. Tudi Elizabeta je bila pokopana v madžarski
prestolnici. V dvajsetem stoletju je ena od zadarskih ulic dobila njeno ime.
(MARIJA):
Ali je bila po kraljici Elizabeti imenovana katera od srebreniških ulic?
(SEJO): To
se ni zgodilo. Srebreničani so pozabili tudi kóvnico denarja in Elizabetinega
očeta, ki je v Srebrenici in v drugih bosenskih mestih lepo sprejel
frančiškane. Pomagal jim je pri gradnji cerkvah in samostanov. S tem je bil
utrdil temelje bosenske državnosti. V petnajstem in v šestnajstem stoletju, so
si namreč frančiškani ustvarili veliko redovno državo, ki so ji (po srebru
oziroma po mestu Srebrenica ter srebreniškem frančiškanskem samostanu in cerkvi
Svete Marije) dali simbolično ime Bosna Srebrena oziroma Bosna Argentina. Leta
1611 v Benetkah, je bila Bosna Argentina omenjena tudi na naslovnici prve bosenske
tiskane knjige, ki jo je objavil frančiškan Matija Divković (1563-1631). Gre za samo v nekaj izvodih ohranjeno ter v bosančici natisnjeno
delo, ki je v literaturi znano pod naslovom »Nauk
karstianski«. Posebej je
potrebno poudariti, da je v drugi polovici petnajstega in v prvi polovici
šestnajstega stoletja deloval bosenski filozof, teolog in frančiškan Georgius
Benignus (1445?-1520), ki ga je mogoče
predstaviti kot enega od očetov države Bosne Argentine. V ohranjenih pisnih
virih Georgius Benignus je bil omenjen tudi kot »Magister Georgius de burgo Argentina, in provincia Bosne«. Študiral
je v Angliji, Franciji in v Italiji. V sedemdesetih in v osemdesetih letih
petnajstega stoletja v Urbinu je bil dokumentiran, kot prvi učitelj sina
urbinskega vojvode Federica da Montefeltro in njegove žene Battiste Sforza,
Guidobalda. V Firencah oziroma na medicejskem dvoru Lorenza Veličastnega je bil
nekaj časa zelo resen kandidat za generala frančiškanskega reda. Sodobniki so
ga spoštovali kot odličnega poznavalca grškega oziroma hebrejskega jezika in
kot človeka, ki je pred najvišjimi predstavniki rimskokatoliške Cerkve branil
svojega prijatelja Basiliusa Bessariona (1403-1472), filozofa Pica della Mirandola (1463-1494) ter redovnika Girolama Savonarola (1452-1498) in Johannesa Reuchlina (1455-1522). Koliko je bil Georgius Benignus pred svojim časom o tem je na
svojevrsten način pričal tudi njegov spis v katerem je predlagal reformo
julijanskega koledarja, ki je bila skorajda identična reformi, kakršno je nekaj
desetletij pozneje izpeljal papež Gregor XIII. (1572-1585).
(JOŽEF):
Sodeč po vsem tem, kar sem slišal, je bila Srebrenica pomemben bosenski simbol.
(SEJO): To
je dejstvo in zato bom predlagal, da politični predstavniki Bosne in
Hercegovine ter Evropske Unije, kot novo ime države sprejmejo ime Bosna
Argentina.
(JOŽEF):
Verjameš, da bodo tvoj predlog lepo sprejeli?
(SEJO):
Sej veš, da sem večni optimist. Ime države želim spremeniti predvsem zato, ker
je bila v tolikšni meri Hercegovina del Bosne, kot je bila, denimo, Burgundija
del Francije ali Dolenjska del Slovenije. Poleg tega, ime Bosna Argentina, je
zelo primeren in od državnega grba vsekakor lepši spomenik žrtvam genocida v
Srebrenici in bosenskim frančiškanom. Leta 1992, so namreč, najvišji bosensko-hercegovski
politični predstavniki za državni grb določili grb že omenjene francoske
dinastije Anjou, ki ga je za svoj grb sprejel tudi prvi bosenski kralj Tvrtko
I. (1377-1391).
(MARIJA):
Nisem te prav dobro razumela. Kaj je bilo narobe s tem grbom?
(SEJO): Že
ob četrti obletnici genocida v Srebrenici so ga z drugim zamenjali. Kot novi
grb je bil predstavljen z (evropskimi) zvezdicami okrancljan (bermudski)
trikotnik.
(MARIJA):
Zaradi takšnih neumnosti vsak pameten človek je res moral močno povzdigniti
svoj glas.
(SEJO): Ko
se je v Srebrenici zgodil genocid, sem bil prvič vstopil v eno od ljubljanskih
katoliških cerkvah. Tedaj sem bil bruc, študent prvega letnika. Pozneje sem
vsako uspešno zaključeno študijsko leto obravnaval kot dokaz, da sem uspel pobegniti
iz bosenskega brezna nevednosti oziroma iz znamenite votline s katero
je v delu »Država« antični
grški filozof Platon želel pojasniti način in zmožnosti človeške spoznave.
(MARIJA):
Nekateri učeni možje so trdili, da se človek sploh ne more učlovečiti dokler ne
prebere vsaj deset debelih knjig o kateri koli temi iz bogate zgodovine
človeštva.
(SEJO):
Sem vesel, da si to povedala. V Bosni še vedno živi veliko nepismenih ljudi, ki
so bili v bankah oziroma pri bančnih okencih odvisni od škatlic za prstne
odtise.
(MARIJA):
Samo pismen človek je lahko prebral deset debelih knjig.
(SEJO):
Nepismene ljudi ni bilo težko prepeljati žejne čez vodo oziroma pahniti v
bratomorno vojno ter jih potem oropati, mučiti in ubiti. Številni primeri so
jasno pokazali, da bi se v katerem koli delu Bosne in Hercegovine lahko zgodil
genocid, kot je bil tisti v Srebrenici.
(JOŽEF):
Kdo je odgovoren za vojno v Bosni in za genocid v Srebrenici?
(SEJO):
Predvsem bosenski kristjani in muslimani, ki so povsem neupravičeno obravnavali
Bosno, kot veliko križišče civilizacij in kultur ter nikogaršnje ozemlje na
katerem je vsakdo lahko počel, kar je želel.
(JOŽEF): V
primerjavi z Grčijo, Italijo, Španijo in Palestino, je bila Bosna res majhno in
malo pomembno evropsko križišče civilizacij in kultur.
(SEJO):
Dežela Bosna je dvainpolkrat večja od Slovenije. Ime je dobila po pritoku reke
Save, reki Bosni. Od srednjega veka do dvajsetega stoletja so bili njeni
prebivalci dokumentirani kot Bošnjani, Bošnjaki oziroma Bosanci (lat.
Bosnensis). V času Kraljevine Srbov, Hrvatov in
Slovencev ter v času Titove Jugoslavije (izključno zaradi hrvaško-srbskih
političnih interesov v Bosni in Hercegovini), so Bošnjani, Bošnjaki oziroma
Bosanci skorajda povsem izginili iz ekonomskega, kulturnega in političnega
življenja. Med najpomembnejše bosenske civilizacijske dosežke, je sodila
srednjeveška krščanska Cerkev, »Crkva bosanska«, ki so jo v petnajstem in v šestnajstem stoletju uničili
katoličani oziroma pravoslavni kristjani ter muslimani.
(MARIJA):
Zakaj so jo uničili? Verjetno so imeli svoje razloge, kajne.
(SEJO):
Bila je neodvisna od Carigrada in od Rima. Imela je specifično hierarhijo.
Duhovščina je živela v samostanih, ki so se imenovali »hiže« in so v nujnih primerih rabili kot
zatočišča za preganjane. Redovniki so se predstavljali kot »krstjani« (kristjani). Ženske
in moški so bili enakopravni. Nekateri med njimi so celo trdili, da je bil
mlajši Božji sin in brat Satanaelov Jezus Kristus. Zaradi dualističnih pogledov
na svet jih je papež Pij II. (1458-1464) obravnaval kot maniheje. Ne vem, če sta že slišala, da je bil
začetnik manihejstva perzijski pesnik, prerok in slikar Mani (216-277). On je bil prepričan, da s svojo dejavnostjo nadaljuje poslanstvo
Zarathustre, Bude in Jezusa Kristusa. Raziskovalci so njegov nauk obravnavali
kot svojevrstno sintezo gnostičnih idej, helenističnih misterijev ter
indijskih, kitajskih in krščanskih vplivov, ki jih povezuje simboličen,
mitološki in pesniški jezik. Na začetnih straneh svojih poslanic se je Mani predstavil
tudi kot »apostol Jezusa Kristusa« ali »Paraklet«. V svoj nauk je vključil Sveto Trojico. V zelo kratkem času (še
za njegovega življenja) se je manihejstvo iz Perzije razširilo v Indijo,
Sirijo, Palestino, Egipt in druge sosednje dežele. Maniheji so bili znani po
svojem misijonskem delovanju: njihov vpliv je zelo opazen tudi v delih
zahodnega cerkvenega očeta Avrelija Avguština, ki je svoja mladostna leta
preživel kot manihej. Največja manihejska svetišča so bila v mestih ob tako imenovani »svilnati« poti. Zaradi
krščanskega in muslimanskega preganjanja so se maniheji skrivali znotraj
različnih verskih in družbenih gibanj in v okviru priznanih religij:
zoroastrizma, budizma, islama in krščanstva. Za maniheje je bila vera čisto
osebno doživetje, utemeljeno na osebnem spoznanju.
(MARIJA):
Srednjeveški ljudje so na različne načine poskusili ločiti vse kar je bilo
dobro in slabo na tem svetu. V neki knjigi sem prebrala, da je bilo podobno
verovanje dokumentirano pri katarih v Franciji in v
Severni Italiji. V trinajstem stoletju katoličani so bili proti njim
organizirali tudi križarsko vojno in v tej vojni zmagali.
(SEJO): V
Bosni so imeli katari svojega papeža. Zanimivo je, da je tudi v času med
šestnajstim in osemnajstim stoletjem v Bosni močno odmevalo verovanje »krstjanov« in katarov. 10.6.
1573 v Carigradu po ukazu velikega vezirja Mehmeda Sokolovića je bil namreč
zaradi kršitve islamskih zapovedi kot krivoverec obsojen in umorjen predstavnik
enega od derviških redov, Bošnjak Hamza Orlović, ki je v okolici mesta
Srebrenica ustanovil specifično versko gibanje, katerega privrženci (večinoma
bosenski muslimani in turški vojaki) so se imenovali »hamzevije« in so od sunitske
veje islama odstopili tako v doktrinarnem smislu kot glede političnih in
družbenih zadev. Zavračali so verske obrede v mošejah, zanikali so sodni dan in
gojili mistične prakse. Preroka Mohameda so predstavili kot enega od prerokov,
nič pomembnejšega od predhodnih. Po pričevanju nekega pravovernega sunitskega
muslimana so bili »hamzevije« visoke rasti, kratke pameti in krive vere, ki izpovedujejo napačen
nauk. 11.10. 1579 v Carigradu so »hamzevije« dosegli velik politični uspeh: enemu od njihovih članov je namreč
uspelo smrtno raniti velikega vezirja Mehmeda Sokolovića.
(JOŽEF): Če
se boš kdaj spravil pisati zgodovino mesta Srebrenica potem boš moral omeniti
tudi »hamzevije«...
(MARIJA):
...in zadarski relikviarij Svetega Simeona.
(SEJO): O
tem še nisem razmišljal. Razprava o srebrnikih in zlatnikih mi je vzela veliko
prostega časa. Dva dni sem potreboval samo da sem raziskal zgodbo o skrivnostni
srebrni roki, ki jo je v času turške zasedbe Kraljevine Bosne v srebreniški
frančiškanski samostan prinesel sultan Mehmed Osvajalec.
(JOŽEF): To
ti verjamem.
(SEJO):
Upam, da mi ne bosta zamerila ker se bom zdaj poslovil. Nujno moram na
fakulteto, da se še nekaj zmenim z mojim mentorjem.
(MARIJA): Ti
kar pojdi. Midva bova še ostala tukaj.
(JOŽEF):
Jutri se spet lahko vidiva.
(SEJO):
Lepo se imejta.
(JOŽEF):
Tudi ti se lepo imej.
(MARIJA): Adio Sejo.
NIJAZ:
In tako smo prišli do konca radijske igre.
NINA:
Zelo zanimivo besedilo. Čestitam!
NEJC:
Koliko časa si ga pisal?
NIJAZ:
Približno šest mesecev. Začel sem pisati kmalu potem, ko sem se 11.7. 2009
vrnil iz Srebrenice v Ljubljano. Idejo za igro sem dobil v trenutku, ko sem
ugotovil, da je bila v ohranjenih pisnih virih srebreniška srednjeveška
trdnjava dokumentirana tudi kot Srebrenik oziroma kot Srebrnik. V hipu sem jo
povezal z vrtom Getsemani in z enim od znamenitih tridesetih srebrnikov, ki jih
je dobil Juda Iškarijot.
NEJC:
Bravo!
NINA:
Predlagam da se zdaj odpravimo na kratek sprehod. Ali sta za to?
NEJC:
OK.
NIJAZ:
Nič nimam proti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar