O PORTRETU BOSENSKE KRALJICE KATARINE KOTROMANIĆ V VATIKANSKIH STANZAH

Kraljico Katarino Kotromanić (1425-1478) je mogoče uvrstiti med najpomembnejše simbole bosenske državnosti.(1) Umrla je v Rimu in bila pokopana v bližini glavnega oltarja v rimski baziliki Santa Maria in Aracoeli.(2) O tem tudi danes priča kamnita nagrobna plošča, na kateri je upodobljena v redovniških oblačilih ter s kraljevsko krono na glavi in z rokama na knjigi oziroma na prsih.(3) 

ILUSTRACIJA 1. Kraljičina nagrobna plošča v rimski baziliki Santa Maria in Aracoeli VIR:http://www.gliscritti.it/gallery3/index.php/album_043/Battistero-Lateranense-010 (stanje na dan 5.11. 2012)

Vendar že močno poškodovani in shematični portret na nagrobni plošči mogoče ni edina zanesljiva ohranjena upodobitev bosenske vladarice. Dubrovniški kronist Giacomo di Pietro Luccari (1551-1615), je namreč zapisal, da se v vatikanskih Stanzah oziroma v sobi antičnega rimskega cesarja Konstantina Velikega nahaja kraljičin portret v naravni velikosti: »Il suo ritratto al naturale si vede depinto nel palazzo del Papa nella Sala di Costantino«.(4) Čeprav je ta podatek pritegnil kar nekaj pozornosti med zgodnejšimi raziskovalci, do sedaj še ni bil zares ustrezno kritično ovrednoten, nihče pa tudi ni poskušal domnevnega portreta identificirati na freskah. Da si Luccarijeva trditev zasluži resnejše obravnave, dokazujejo predvsem viri, ki Katarino in njeno vladarsko dinastijo povezujejo ravno s cesarjem Konstantinom Velikim, navsezadnje pa je bila pokopana tudi v cerkvi, kamor so bili v dvanajstem stoletju prenešeni posmrtni ostanki Konstantinove matere Helene.(5)

Najpomembnejši vir so vsekakor ročno sestavljeni latinski in slovanski zapisi na prvem listu inkunabule Johannesa Tortelliusa iz leta 1479, ki jo danes hrani knjižnica Univerze v Würzburgu. V enem od zapisov, ki je verjetno nastal na podlagi prvotnega napisa na njeni nagrobni plošči, je namreč anonimni avtor predstavil kraljico kot članico hiše cesarja Konstantina Velikega: »Caterinae Reginae Bosnae Stephano duce S Savae et Helena Domus et Constantini genitae thomae Reg bonae uxori quae vix ann LIII obiit Rhomae MCCCCLXXVIII-XXV octobris-m s impositum«.(6) 

ILUSTRACIJA 2. Zapisi na prvem listu inkunabule Johannesa Tortelliusa VIR: Michael ARNDT, Die ursprüngliche Grabinschrift der bosnischen Königin Katharina, Südost-Forschungen: Internazionale Zeitschrift für Geschichte Kultur und Landeskunde 36., München 1977.

Ta latinski zapis je mogoče obravnavati celo kot najstarejši zapis v katerem je bila kraljica predstavljena kot članica hiše cesarja Konstantina Velikega, saj so šele od druge polovice 16. do začetka 18. stoletja tudi nekateri drugi evropski kronisti trdili, da je bila kraljica v sorodu s cesarjem Konstantinom Velikim in njegovo materjo Heleno.(7)  Povezava med vladarsko dinastijo, ki ji je pripadala, in dinastijo prvega krščanskega cesarja, je verjetno obstajala že veliko prej. Prednike brata kraljičine prababice Jelene, srbskega kneza Štefana Lazarevića (1377-1427) iz vladarske dinastije Nemanjićev je avtor njegove biografije Bolgar Konstantin Filozof (1380?-1431?), namreč iskal v družini cesarja Konstantina Velikega.(8) Vez med Konstantinom Velikim in Katarino pa je mogoče iskati tudi v kraljičini najverjetneje falzificirani oporoki, saj je v njej zapisano, da je rimskim papežem podarila bosensko Kraljestvo.(9) Podobno je namreč v znameniti darovnici rimskemu papežu Silvestru I. naredil tudi cesar Konstantin Veliki: rimskim papežem je namreč podaril zahodni del rimskega Cesarstva. Nobeno presenečenje torej ni, da se je papež Leon X. (1513-1521), posebno ob začetku reformacije, odločil, da bo slikar Raffaello Santi (1483-1520) okrasil eno od vatikanskih sob s prizori iz življenja Konstantina Velikega. Po teh freskah je dobila soba svoje današnje ime: »Sala di Costantino«. Raffaello Santi je uspel narediti samo nekaj načrtov in risb za omenjene freske, ki sta jih do konca leta 1524 na stene sobe prenesla njegova učenca Giulio Romano (1499-1546) in Gianfrancesco Penni (1496?-1528). Soba cesarja Konstantina Velikega, je sicer zelo pomemben in vpliven spomenik renesančnega slikarstva. Kljub splošnim skorajda arheološko natančnim detajlom freske v sobi cesarja Konstantina Velikega niso ilustracije zgodovinskih dogodkov v strogem pomenu besede, saj je mogoče opaziti, da so Raffaello Santi, Giulio Romano in Gianfrancesco Penni želeli povzdigniti zgodovino na nivo poezije. Na podlagi že omenjene kraljičine oporoke ter vseh drugih tukaj predstavljenih kraljičinih vezi s cesarjem Konstantinom Velikim in njegovo materjo Heleno, sem prišel do sklepa, da je kraljičin portret res potrebno iskati v vatikanski sobi cesarja Konstantina Velikega in sicer na freski »Konstantinova darovnica rimskemu papežu Silvestru I.«. Že Giogio Vasari (1511-1574) je opozoril, da so v ta prizor vključeni portreti sodobnikov: za figuro klečečega cesarja Konstantina Velikega sta poleg Baldassara Castiglioneja (1478-1529) upodobljena v času slikanja freske mrtva znamenita kraljičina sodobnika Michelle Marullo Tarcaniota (1453-1500) in Giovanni Pontano (1426-1503).(10) Poleg glavnih likov v baziliki Svetega Petra, so prisotni tudi številni emotivno zelo angažirani opazovalci. Nekateri med njimi so postavljeni povsem v ospredje. Glede na že omenjena zgodovinska dejstva zgodovinsko izpričani portet bosenske kraljice Katarine bi morali torej iskati predvsem na freski Konstantinova darovnica papežu Silvestru I.

ILUSTRACIJA 3. Freska »Konstantinova darovnica rimskemu papežu Silvestru I.« VIR: http://en.wikipedia.org/wiki/File:School_of_Raphael_-_Donation_of_Rome.jpg (stanje na dan 2.11. 2012)

S tega vidika je posebno zanimiva  manjša skupina klečečih oziroma sedečih moških in ženskih figur opazovalcev na levi strani freske. Središče te skupine je sedeča figura starejše ženske (redovnice?), ki je oblečena v temno-siv plašč in v veliko belo oglavnico. Njen obraz je obrnjen proti klečeči mladi ženski.(11) Glede na odsotnost zanesljivega Katarininega porteta in bolj natančnih virov lahko o tem, katera od številnih figur bi jo lahko predstavljala sicer samo ugibamo, vendar si vsaj delno lahko pomagamo z drugim pomembnim slikarskim spomenikom. Menim, da je sedeči ženski figuri zelo podobna ena od figur na freski »Smrt oziroma pogreb posmrtnih ostankov Svetega Bernardina Sienskega«, ki jo je med letoma 1479-1486 v kapeli Bufalini v rimski baziliki Santa Maria in Aracoeli za cerkvenega prelata Niccoloja Bufalini (1430?-1506) naslikal Pinturrichio (1454?-1513), ki je bil izšolan pri Peruginu.(12) Gre za figuro stoječe starejše ženske naslonjene na palico v redovniškem temno sivem plašču in z dolgo belo (z dvema črnima črtama okrašeno) oglavnico. Njen obraz je upodobljen v strogem profilu. Do takšnega sklepa sem prišel na podlagi dejstva, da je že omenjeno Pinturrichiovo fresko v kapeli Bufalini, po mojem mnenju, mogoče predstaviti tudi kot »Prenos posmrtnih ostankov sv. Bernardina Sienskega«.(13) 

ILUSTRACIJA 4. Pinturrichiova freska v kapeli Bufalini v rimski baziliki Santa Maria in Aracoeli 

VIR: http://placepics.triposo.com/Bufalini_Chapel.jpeg (stanje na dan 10.2. 2013)

Ali so frančiškani observanti iz rimske bazilike Santa Maria in Aracoeli skupaj z Niccolojem Bufalini zahtevali, da je slikar Pinturrichio v povorki, ki se je poklonila svetnikovim posmrtnim ostankom (v njej so poleg Niccoloja še številni drugi člani družine Bufalini) naslikal tudi kraljičino podobo? Žal lahko o pravem portretu bosenske kraljice Katarine Kotromanić samo ugibamo, možno pa je, da je med letoma 1478 in 1480 v Rimu dokumentirani Pinturrichio – takrat je namreč ustvarjal freske v kapeli Domenica della Rovere(14) v cerkvi Santa Maria del Popolo – v Rimu spoznal in portretiral Katarino in urbinskemu sonarodnjaku Raffaellu posredoval njen starostni portret, ki še danes krasi stene sobe antičnega rimskega cesarja Konstantina Velikega.

                                                                         Literatura

1. Đuro TOŠIĆ, Bosanska kraljica Katarina (1425-1478) Zbornik za istoriju Bosne i Hercegovine II., (ed. Milorad Ekmečić), Beograd 1997, pp. 73-112.

2. O tem glej: Arthur SCHNEIDER, O portretu bos. kraljice Katarine, Hrvatska revija 9., Zagreb 1936, p. 494; Krešimir REGAN, Bosanska kraljica Katarina. Pola stoljeća Bosne (1425-1478), Zagreb 2010, p. 72.

3. V 16. stoletju, je bila kraljica nekajkrat predstavljena kot članica Tretjega reda svetega Frančiška Asiškega. Leta 1638 v Parizu v frančiškanski liturgični knjigi »Martyrologium Franciscanum«, je bila kraljica prvič v ohranjenih pisnih virih predstavljena tudi kot Blažena. O tem glej: Arthur DU MONSTIER, Martyrologium Franciscanum, Pariz 1638, p. 491.

4. Giacomo di Pietro LUCCARI, Copioso ristretto degli anali di Ragusa (libro terzo), Benetke 1605, pp. 108, 109. Hrvaški polihistor Ivan Kukuljević Sakcinski (1816-1889), je trdil, da je ta kraljičin portret našel v rimski Kapitolinski galeriji.. O tem glej: http://sejko-hm.blogspot.com/2012/05/portret-bosanske-kraljice-katarine-moje.html (stanje na dan 3.10. 2012); Portret, ki ga je Ivan Kukuljević Sakcinski predstavil kot portret bosenske kraljice Katarine, je najverjetneje portret Isabelle d Este (1474-1539). O tem glej: http://www.engramma.it/engramma_v4/rivista/galleria/34/galleria_isabella_d_este.html (stanje na dan 10.11. 2012); Hrvaški frančiškan Ivan Kokot je kraljičin portret iskal v vatikanski Sikstinski kapeli. O tem glej: Ivan KOKOT, Bosanska kraljica Katarina na zidu Sistine u Rimu, Bogoslovska smotra, Zagreb 1973, pp. 477-479.

5. Te ugotovitve sem dosedaj predstavil na dveh predavanjih v Sarajevu, ki so dostopna tudi na spletu: http://sejko-hm.blogspot.com/2012/05/portret-bosanske-kraljice-katarine-moje.html  (stanje na dan 3.10. 2012); http://www.scribd.com/doc/113934788/Okrugli-stol-Zene-u-srednjovjekovnoj-Bosni (stanje na dan 12.12. 2012).

6. Johannes TORTELLIUS, De ortographia dictionum e Graecis tractarum. Mit Vorrede des Autors an Nicolaus Papa V. Mit Brief an Constantinus Robeganus und Gedicht auf den Erfinder des Buchdrucks von Hieronimus Bononius, Vicenza (Stephan Koblinger) 13. 01. 1479, 2˚; Michael ARNDT, Die ursprungliche Grabinschrift der bosnischen Königin Katharina, Südost-Forschungen: Internazionale Zeitschrift für Geschichte Kultur und Landeskunde 36., München 1977, p. 211.

7. Zanimivo je, da v strokovni literaturi sploh niso bile upoštevane trditve omenjenih evropskih kronistov. Nanje se niso sklicevali niti bosenski frančiškani. O tem glej: Marcos DE LISBOA, Delle croniche de Frati Minori del Serafico P. San Francesco III., Benetke 1591, p. 209 »L'Anno 1478. d 25 d'Ottobre passo di questa vita la deuotissima Regina della Bosna, Dóna Chaterina dell Terz' ordine di S. Fran. Che fu figliola del Duca di Savec, e di Helena del sangue di Côstátino Imperatore…«; Pedro SALAZAR Y MENDOZA, Coronica y historia de la fundacion y progresso de la provincia de Castilla de la Orden del Bienaventurado padre San Francesco, Madrid 1612, p.415. »Dońa Catalina Reyna de Bosna, hija q fue del Duque de Sabee, y de Elena de linaje de Costátino Emperador…«; Girolamo COMBONI, Legendario delle vite dei Santi, Bergamo 1648, p. 315. »L'Anno 1478.a 21 D'Ottobre passo di questa vita la deuotissima Regina della Bosna Donna Caterina del Terz' Ordine di S. Francesco che fu figliuola del Duca di Sauec e di Helena del sangue di Constantino Imperatore.(!) moglie de Re di Bosna, doppo…«; Carlo Bartolomeo PIAZZA, La Gerarchia cardinalizia, Rim 1703, p. 570. »Caterina Regina della Bosna, moglie del Re Tomaso, Sorella di Stefano Duca di S.Sabba; del sangue di S.Elena…«; Benedetto MAZZARA, Legendario francescano overo Istorie de Santi, Beati, Venerabili, ed altri Uomini illustri che siorirono nelli tre Ordini istituiti dal serafico padre San Francesco, Benetke 1722, p. 350. »La divotissima Regina della Bosna Dona Caterina Moglie di Tomaso Re di Bosna, Sorella di Stefano Duca di San Saba, figlia del Principe Stefano, e di Elena del sangue di Costantino Imperadore…«.

8. http://pravoslavlje.spc.rs/broj/1080/tekst/kult-cara-konstantina-velikog-u-srednjovekovnoj-srbiji/ (stanje na dan 3.10. 2012). »Veliki Konsta (Konstancije Hlor) rodi tri sina: Konstantina, Konstantija i Konstu i kćer Konstantiju, koju veliki Konstantin dade Likiniju za ženu, i njemu grčki deo carstva odeli, jer slušaše o mučiteljskom rušenju i činjaše neprijateljstva. A ovaj Likinije beše dalmatijski gospodin, rodom Srbin, i rodi od Konstantije sina Belu-Uroša, a Bela-Uroš rodi Tehomila, a Tehomil rodi Svetoga Simeona, a Sveti Simeon rodi sa supružnicom tri sina: Stefana Prvovenčanoga kralja, i Vukana velikoga kneza, i Rastka, posle narečenoga Savu, prvoga arhiepiskopa srpskoga…I mnogo procveta ta loza, da li Konstantinom, da li i Likinijem, nije čudno«. O tem glej tudi: http://sejko-hm.blogspot.com/2012/10/bosanska-kraljica-katarina-velika-i.html (stanje na dan 10.12. 2013).

9. Bazilije PANDŽIĆ, Katarina Vukčić Kosača (1424-1478), Povijesno-teološki simpozij u povodu 500. obljetnice smrti bosanske kraljice Katarine, Sarajevo 1979, pp. 22, 23.

10. http://members.efn.org/~acd/vite/VasariRomano.html (stanje na dan 10.2. 2013). »On the fourth wall, above the chimney piece of that Hall, he depicted in perspective the Church of S. Pietro at Rome, with the Pope's throne exactly as it appears when His Holiness chants the Pontifical Mass; the body of Cardinals and all the other prelates of the Court; the chapel of singers and musicians; and the Pope seated, represented as S. Sylvester, with Constantine kneeling at his feet and presenting to him a figure of Rome made of gold in the manner of those that are on the ancient medals, by which Giulio intended to signify the dowry which that Constantine gave to the Roman Church. In this scene Giulio painted many women kneeling there to see that ceremony, who are very beautiful; a beggar asking for alms; a little boy amusing himself by riding on a dog; and the Lancers of the Papal Guard, who are making the people give way and stand back, as is the custom. And among many portraits that are in this work may be seen portraits from life of Giulio himself, the painter; of Count Baldassarre Castiglioni, the author of the "Cortigiano," and very much his friend; of Pontano and Marullo; and of many other men of letters and courtiers. Right round the Hall and between the windows Giulio painted many devices and poetical compositions, which were pleasing and fanciful; and everything was much to the satisfaction of the Pope, who rewarded him liberally for his labors«.

11. Jan L. De Jong jo je predstavil kot »old lady«.O tem glej: Jan L. DE JONG, Universals and Particulars. History Painting in the »Sala di Costantino« in the Vatican Palace, Recreating Ancient History: Episodes from the Greek and Roman Past in the Arts and Literature of the Early Modern Period (ed. Karl A. Enenkel-Jan L. De Jong-Jeanine De Landtsheer), Leiden-Boston 2001, p. 46.

12. Giorgio VASARI, Vite de’ più eccelenti pittori scultori e architetti 4., Siena 1791, p. 258; Marilyn ARONBERG LAVIN, The Place of Narrative: mural decoration in Italian churches 431-1600, Chicago 1990, p. 215; Vittoria GARIBALDI-Francesco Federico MANCINI, Pintorrichio, Milano 2007, p. 79.

13. Luigi Maria CARDELLI, Vita di S. Bernardino da Siena propagatore della osservanza nell’ ordine de’ minori, Rim 1826, p. 268; http://www.univaq.it/section.php?id=24 (stanje na dan 5.1. 2012) S prenosom svetnikovih posmrtnih ostankov iz cerkve frančiškanov konventualcev v cerkev frančiškanov observantov, je bil namreč zaključen hud spor znotraj reda sv. Frančiška Asiškega. S takšno rešitvijo spora so bili prav gotovo zelo zadovoljni tudi bosenski frančiškani in vladar, saj je bil bosenski vikariat pomembno oporišče frančiškanov observantov. Leta 1457, je bosenski kralj Stipan Tomaš (1443-1461) dal del denarja za gradnjo cerkve frančiškanov observantov v naselju L'Aquila, 14. maja leta 1472 pa je bila tam prisotna tudi njegova žena, kraljica Katarina. O tem glej: Bazilije PANDŽIĆ, 1979, cit. n. 9, p. 20.

14. Lisa PASSAGLIA BAUMAN, Domenico, Girolamo and Julius II della Rovere at Santa Maria del Popolo, Patronage and dynasty: the Rise of the della Rovere in Renaissance Italy (ed. Ian F. Verstegen), Kirksville-Missouri 2007, pp. 39-48.